Izvajalec: Severa Gjurin in Borut Činč
Založba: Založba HAD
Izid: year
Trajanje: 67:23
Ocena: 3.6/5
Za tokratno zanimivo sodelovanje, ki je zagotovo dobrodošlo na naši glasbeni sceni, sta se združila dva izredno svojevrstna glasbenika – eden najbolj unikatnih in zagotovo eden najboljših ženskih vokalov na naših tleh Severa Gjurin in čisto prava starosta slovenskega rocka, član legendarnih Buldožerjev – Borut Činč. Le kaj lahko takšni imeni skupaj prineseta?
Zagotovo je bil že sam po sebi zelo privlačen koncept njunega ustvarjanja – že v napovedih se je omenjala nekakšna bolj abstraktna glasbena forma, izmišljen jezik oz. naključno zlaganje zlogov… vse kaže na izredno atmosferično naravnano glasbo, ki presega tuzemski občutek ter se oddaljuje od prostora in časa kot ga poznamo. In ker poznamo Severin glas, lahko sklepamo, da bo izdelek izpolnil prav to. In ker poznamo Činčev genialni um, lahko sklepamo, da bo izdelek izpolnil prav to.
Časovne skice, kot album nosi naslov, so prav to – skice. So abstraktne, večkrat brez trdne forme, rdeče niti, pa vendar se ne čuti nedokončanosti, ki je povezana s skicami; abstraktno ne pomeni nedokončano. Zato skladbe niso narejene v tem smislu, niso osnutek nečesa, ampak so to, to nekaj. Pričakovano je glasba zelo umirjena, Činčevi inštrumentali so zakopani v daljno ozadje, je nekje nad nami in ne pred nami, medtem ko je Severin vokal bolj direkten, bolj v ospredju, morda celo večji del te abstraktne zgodbe. Severa, jasno, večkrat sploh ne potrebuje peti – njen glas že z recitacijo dosega vse estetske zakone, s katerimi se morebiti opredeljuje glasba. Činč z inštrumentali (povečini s hammondom) večkrat le drži akord, skorajda drži nek drone, skozi katerega Severa nato izusti linijo z zlogi, vlečenimi samoglasniki ali le z vzdihom. Čeprav se zdi takšno ustvarjanje na prvi pogled eksperimentalno, je le-tega precej malo – drznejše poteze se pojavijo le malokrat, tako kot se to recimo zgodi na koncu komada »Vu, vu, vu, vu«, kjer pride do nekakšnega reverse reverba, kjer se čas ustavi in zavrti nazaj, tako abstraktno kot konkretno v glasbi.
Konceptu Časovnih skic ne gre očitati, saj gre za nekaj novega pri nas, sploh v takšni kapaciteti in na sceni, ki ni ravno podtalna. Vseeno bi težko dejal, da je glasba sama po sebi hudo ustvarjalna, da gre dejansko za nekaj novega. Abstraktnost je včasih le izgovor za manjko nečesa konkretnega in koherentnega, ko pa glasba dobi materialnejšo obliko, se hitro spusti v dokaj tipične pop vode. Najbrž je album tudi nastal kot nekakšen izraz trenutka, zato tudi naslov, čemur primerne so tudi dolžine skladb, ki presegajo 10 minut. Zato sem prepričan, da je glasba tudi velik del improvizacije in momentarnega navdiha, zato je že sam po sebi zanimiv dokument minulega trenutka, pobeglega časa, kar kontrira svoji abstraktnosti, svoji presežnosti, transcedentalnosti. V tem trenutku postane koncept močnejši od same glasbe, za kar nisem prepričan, ali je dobro ali slabo. Ampak preprosto je.
Glasba na albumu je kljub vsemu – dobra. Privlačna. In s Severinim glasom in Činčevimi nevsiljivimi inštrumentali zagotovo polna užitkov. Sicer velikokrat hodi po liniji t. i. »elevator music«, a je nikoli res ne prestopi, s čimer venomer ohranja svojo umetniško vrednost. Če ji to uspe zaradi svojega koncepta ali pa preprosto zaradi vzdušja ni pomembno.
Album je skozi svoj celoten bit zagotovo eksperiment. Poskus, ki hoče ujeti neustavljiv trenutek časa, ga konceptualizirati in pričarati skozi večno substanco, ki jo predstavlja glasba. Ga na prav poseben način imortalizirati. Če mu to uspe, lahko priča le vsak posameznik sam. A albumu nikoli ne gre zavrniti njegove eterične prisrčnosti, ki ustvari tako prijetna vzdušja, kot jih zna malokateri album.
Zasedba
Severa Gjurin – vokal, kitara
Borut Činč – hammond
Produkcija
Severa Gjurin in Borut Činč
Seznam skladb
1. Popopoldanska 01:44
2. Vu, vu, vu, vu 11:59
3. BN1 12:24
4. BN3 04:54
5. BN9 18:23
6. Kam siej 07:54
7. m 10:05
