Izvajalec: Weller, Paul
Založba: V2
Izid: year
Paul Weller, poznan kot član in soustanovitelj dveh nadvse uspešnih angleških bendov The Jam in The Style Council ter seveda po albumih svoje solo kariere, je tako prišel do spoznanja, da bi bilo pametno izdati novi koncertni album, tretji v karieri. Albumu je dal naslov “Catch-Flame!”, za snemanje le tega, pa je izbral kar domača tla in sicer dvorano Alexandra Palace v Londonu. Pisal se je poslednji dan razprodane Wellerjeve turneje po Veliki Britaniji, točneje 05.12.2005.
Weller je z izkušnjami do zob oborožen glasbenik. „Catch-Flame!” je prerez skozi njegovo celokupno glasbeno kariero v kateri ponuja Weller svojo osebno vizijo rock glasbe, kateremu je osnova tradicionalni britanski rock, v katerega je vmešan soul, bluebeat, dotiki R & B-ja denimo kakšnih zgodnjih The Who ali The Faces, prav tako je zaslediti elemente ska glasbe in modernega jazza. Pomemben, kot revitalist „moda” (londonskega gibanja , besda “mod” je izpeljanka iz besede „modernism”, ki so ga kot življenjski slog začeli razvijati londonski “teenagerji” konec petdesetih). Wellejev živi bend deluje kompaktno in složno, brez slehernega kiksa. Gre za pravi “live” album, ki izžareva prefinjen občutek celotne skupine, katera kot čvrsto ogrodje spremlja in nudi oporo Wellerju, hkrati s tem pa izžareva izredno fleksibilnost, da leži Wellerjeva unikatna glasbena figura vselej povsem v središču in da tam tudi maksimalno zažari. Fantje uspevajo izvleči iz živih verzij celo več, kot ponujajo verzije studijskega materiala Paula Wellerja. Mnogokrat jih začinijo z dodatki solaž, krajšimi jammi, ki le potrjuje kako vročenoga skupina je združena okoli Paula. In The Crowd je nemara najlepši primer tega. Komad, ki nosi izreden srednji instrumentalni del, v katerega je vključen celo solo na bobnih, česar od Paula Wellerja res ne bi pričakovali. Človek je namreč cepljen proti klišejem. Paul za tem komadom umesti lahkotno Come On / Let’s Go (As Is Now, 2005) s katero razbremeni težo predhodnika, čarobna magija pa je ujeta v sanjavi jazz bluesy zapeljani Foot Of The Mountain. Barvito redosledje omenjenih pesmi je zgolj eden od primerov dinamično valujočega vzdušja skozi oba koncertna ploščka.
Eden vrhuncev te plošče je ujet, poleg nežno krhke akustične Wishing On A Star (orig. Rose Royce), kjer se izkaže publika, ob aktivnem prepevanju verzov, naravnost v zaključnih skladbah (najslajše je ohranjeno za konec), ki še enkrat odločno vzdignejo množico na noge. Gre za klasike Wellerjevega sobivanja v skupinah The Jam in The Style Council: That’s Entertainment in zaključna A Town Called Malice (obe The Jam) ter Shout To The Top in Long Lost Summer (obe The Style Council).
Sicer je izbor skladb na “Catch-Flame” sprva dvignil med fani Wellerja precej prahu, saj na njem ni vseh skladb, ki jih je Paul izvajal na turjenji po Veliki Britaniji. Tako so bile naknadno izključene skladbe We All Need Love, Here’s The Good News, Early Morning Rain, Mermaids in Amongst Butterflies. Album je konkretneje zastopan s skladbami (skupno petimi) iz plošče “As Is Now” (205), ki ga je Paul promoviral na turneji, s katere datira ta koncertni posnetek.
Možakarjevo petje je polno, čisto in jasno. Kraljuje z izrednim občutkom za subtilnost, prepričljiv pa je še posebej, kadar vživeto vnaša ščepce soula v umirjenih skladbah (You Do Something To Me, Wild Wood, The Pebble & The Boy, Wishing On A Star), s čimer še posebej uspe oživeti čustva ter jih preliti v stvarnost. Weller je pač popoln anglež. Popoln anglež pa je vsak melanholičen anglež. Ta prefinjen vokalni pristop je odlično ojačan z mestoma prav živčno omravljinčeno kitaro klasične pol akustične čistokrvnosti žlahtnega kovinskega zvena, kot bi jo nosili najboljši živi albumi solo izvajalcev sedemdesetih let. To je pomemben kontrast rocka in soula, če smem biti terminsko površen a hkrati bizarno nazoren v orisanju te barvitosti omenjenega kontrasta.
Kvalitete tega dvojnega CD-ja se skrivajo predvsem neposredno v sami izvedbi materiala, svoje pa prispeva tudi izreden ozdziv publike. Weller praktično ne ogovarja občinstva med koncertom in tega nikakor to pot človek ne pogreša. Koncertni občutek je tukaj, več kot učinkovito ustvarjen. Izvedba zadošča, atmosfera je rojena.
Ta album je idealen za vsakogar, ki ga zanima kariera Paula Wellerja, brez da bi mu bilo slučajno treba posegati po “best of” kompilacijah. Gre namreč za priročen retrospektivi prerez skozi Wellerjevo kariero, prav tako pa tudi ljubitelji njegove glasbe ne bodo prav v ničemer oklevali z nakupom tega albuma. V živo udarjajo Wellerjeve skladbe, v izvedbi s svojo posredovano čutno globino, še bolj intenzivneje in učinkovito, glede na studijski material. “Catch-Flame!” je ujeti trenutek, ki najbolj iskreno potrjuje veličino tega umetnika. Izbor, ki nikakor ne zna in ne zmore razočarati. Weller pa s tem albumom dokazuje, da se ni postaral niti za sam samcat sivi las in brca kot v svojih najbolj razposajenih dnevih sobivanja v The Jam. S čustveno intenziteto nabit album, ki ga danes zlepa ne najdeš.
Zasedba
Paul Weller – vokal, kitara
Steve Cradock – kitara
Seamus Beaghan – klaviature
Damon Minchella – bas kitara
Steve White – bobni, tolkala
Produkcija
Paul Weller
Seznam skladb
CD 1. (45.14):
1. The Weaver
2. Out of the Sinking
3. Blink & You’ll Miss It
4. Paper Smile
5. Peacock Suit
6. From the Floorboards Up
7. The Changing Man
8. Savages
9. Going Places
10. Up in Suzi’s Room
11. Porcelain God/ I Walk on Guilded Splinters
CD 2. (61.24):
1. In the Crowd
2. Come On/ Let’s Go
3. Foot of the Mountain
4. You Do Something To Me
5. Wishing on a Star
6. Wild Wood
7. The Pebble & The Boy
8. Thats Entertainment
9. Broken Stones
10. Long Hot Summer
11. Shout to The Top
12. A Town Called Malice
Trajanje albuma: 106.38
