Izvajalec: 7for4
Založba: 57 Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
7for4 je zagotovo ime, ki ga ne slišite niti ne preberete vsak dan. Še več, fantje se niso proslavili niti v svoji rodni Nemčiji, kar morda le ni tako presenetljivo, saj gre za precej nekomercialen žanr; če jih že moramo kam razvrščati, bi album v domačo kolekcijo postavili pod naslov jazz fusion. Vendar je ta pojem, jazz fusion, tako ohlapen, ko gre za 7for4 (ki izhaja iz istoimenskega poimenovanja za skladbe, ki vsebujejo elemente več žanrov, t. j. 7 for 4 composition), saj se glasbeniki ne ustavijo nikjer in za nikogar – naj gre za funk, jazz, metal, country, latinsko glasbo, v vsem najdejo inspiracijo in različne sloge uporabijo v svojem ustvarjanju.
Njihov debut v letu 2001, Contact, je bil vsekakor nekaj novega, nekaj svežega v Nemčiji, ki ima resnično le malo odličnih skupin dotičnega žanra. Skupina je padla pod predsodke, da bo šlo le še za eno krautrockovsko skupino – taka je namreč vsaka druga nemška progresivna rock skupina – prepričanje je bilo še toliko večje, saj je kitarist, Wolfgang Zenk, nekdanji član nemškega krautrock/progresivnega metal banda Sieges Even. 7for4 so predčasnim kritikom in skeptikom pokazali in dokazali popolnoma nasprotno – da niso le drugačni, ampak so v svoji drugačnosti tudi dobri, odlični, fenomenalni. Hitro so bili označeni za must-hear vsakega jazz fusion fana, za vsakega ljubitelja progresivnega rocka in metala, med katere se je “plata” tudi zasidrala; revolucije med poslušalci drugih žanrov žal ni naredila.
Contact poslušalcu hitro zleze pod kožo in tam tudi dolgo ostane – vsaka skladba prinese nekaj novega. Tako je X-Dreams super intro v album, napove ga, kot se spodobi – predvsem z lahkotno začetno melodijo prednjači Markus Grützner s svojo električno bas kitaro brez prečk (fretless), ki se hitro razvije v veliko več. Sploh ko pristopita s klaviaturami Markus Froschmeier in Wolfgang Zenk z električno kitaro. Bobnar Klaus Engl ubira ambientalno kombinacijo činel in bobnov. Pesem začne doživljati svoj vrhunec, ko Zenk preklopi v rahlo distorzijo. Takrat se pokaže njegova virtuoznost in odgovori vprašanju, zakaj je eden najbolj cenjenih nemških kitaristov. Ritem okrepita tudi Froschmeier s psihadeličnim zvokom in Engl s hitrejšim ter močnejšim bobnanjem. Ritem močno niha: iz počasne, sanjave jazzovske melodije v hitre, metalske riffe. V takem igračkanju se odvija večji del skladbe, ko se zaključi tam, kjer se je začela – s fretless basom Markusa Grütznerja. Izjemno čustvena skladba, zaradi katere se začenjamo spraševati, kaj več nam lahko Nemci še ponudijo; na naše veselje hitro dobimo odgovor.
Sledi skladba Tokamak, ki popolnoma spremeni občutje; začne se s psihadeličnimi zvoki Zenkovega glasu, čemur sledi bučen začetek, kjer se oglasijo prav vsi inštrumenti. Hitro se zavemo Zenkovih “korenin” v metalu, močni bobni, virtuozno distorzirano igranje kitare, oster bas in nizki zvoki klaviatur, ki po udarnem začetku preidejo v nekakšno wah-wah-jevsko igranje; ta ne traja dolgo, ko spet na sceno stopi Zenk s hitrostnim preigravanjem lestvic ter kasneje različnih riffov. Tako se posnemata kitara in klaviature, skladbo proti koncu z menjavanjem ritma vodita fantastična Zenk in Froschmeier. Kompozicijo tokrat konča Engl s svojim zapletenim bobnanjem.
La Provence se prav tako kot X-Dreams začne sanjavo, z Englovim rahlim oblizovanjem činel in durovskim tipkanjem Froschmeierja, ki se jima kasneje pridruži še Zenk s počasno melodijo, ki nas kar prisili k zaprtju oči. Na trenutke vsak glasbenik malček močneje in hitreje odigra svoj del, da se pokaže tisti rockovski/metalski del, vendar pesem več ali manj ponuja napisano, le v nekoliko glasnejšnem in hitrejšem okolju, kjer na svoj račun pride Zenk ter njegova metalska plat. Zanimivo je, kako Grütznerjevega udarjanja po petstrunarci ne slišimo vse do konca, ko mu je namenjena cela minuta. Tukaj se pokažejo njegove izkušnje iz premnogih jazz fusion bendov, spremlja pa ga noro izživljanje Froschmeierja nad klaviaturami. Z utišanjem momenta omenjenih dveh se komad tudi konča.
E-Gyptian je še eno prijetno presenečenje nemških drugačnežev; tokrat Zenk v intru poprime za klasično kitaro in nam pokaže, da mu niti latinske pasaže niso neznane. Hitro slišimo, da gre za produkcijsko dodelano zadevo, tako je v tem primeru skladba iz več plasti, saj sta nasneti dve kitari – menjavata se namreč klasična kitara in električna kitara (Zenk iste linije odigra s španskim zvokom klasične ter nato še z nevsiljivo distorzijo električne kitare). Skladba se odvija v podobnem manevru, oba Markusa in Klaus igrajo precej ponavljajoče se vzorce in le malokrat pridejo v ospredje oz. pridejo le takrat, ko je kitara popolnoma utišana. Zenk s svojimi dobro zamišljenimi latino vložki tudi konča ta njihov klasičen “7 for 4” pristop do glasbe.
Na absolutni sredini, na najvišji točki nas čaka Highlands, ki mu je dano vse, kar pripada sredini, temu absolutnemu in brezmejnemu vrhuncu, namreč ravno tu je vsak član izrazil vso svojo genialnost, se spojil v eno z inštrumentom ter nam naslikal pokrajino visokih hribov, zelenih gozdov, modre spokojnosti neba. Če se je morda Zenk prej skrival za popačenostjo distorziranega zvoka, se tukaj skoraj popolnoma odpove umetni elektroničnosti in se prepusti naravnemu glasu kitare. To je njihov komad, v katerem so pustili delček sebe, v katerem prebiva duh vsakega izvajajočega, kjer je ujet enkratni moment genialnosti. Nadalje prikazovati skladbo v besedi bi bila krivica glasbi sami.
Rushian nam ponovno ponudi Zenkov sanjavi intro s klasično kitaro, ki se kaj kmalu prelevi v stilsko tipičen progresivno-metalski komad, zaznamo tudi nekaj space-rockovskih prvin – največ prstov vmes ima seveda Froschmeier – ko se skladba umiri in vrne na začetno klasično “kitariranje” Mozartovega soimenjaka. Zatem je izbran nekoliko bolj jazzovski pristop, vendar le za kratek čas, ko spet na sceno pride metalec Zenk. Spacy zvok, ki je tukaj nekaj novega, tudi zaključi Zenkovo soliranje.
Toliko porabljenih zvrsti, pa se pobje še niso iztrošili – tokrat se pesem, poimenovana Rockalaxy, začne zelo blues-rockovsko, kjer ponovno kaže svoje brezmejne sposobnosti Zenk. Vendar se ta rock’n’rollovski pristop hitro odvije v epsko združenje inštrumentov in virtuozno soliranje nekdanjega Sieges Even-a, kot je do tega še vedno prišlo na tem albumu. Na polovici komad zaplava v mirnejše vode, kjer seveda ne ostane dolgo, ritem se okrepi in glasnost poveča; zaslišimo prve zametke ponavljanja, kot da smo tole že nekje slišali. Na koncu nam ponudita nekoliko več Engl in Froschmeier, ko po dolgem času ni najglasnejša kitara; ta vseeno konča komad.
Ko te začne glodati tisti dvom, da bo šlo vse navzdol oz. v ponavljanje iz prejšnjih stvaritev, zaslišimo vokal. Za mikrofon stopi Greg Keller, ki je sodeloval z Zenkom pri Sieges Even. Pokaže se, da znajo 7for4-jevci zaigrati tudi s prostorom za pevca, ki odlično odpoje svoj del (vokal mi deluje izjemno “kingcrimsonovsko”, v stilu Grega Lakea), žal (ali na srečo?) ima kitara ponovno progresivno metalski pristop, vendar je ustvarjeno veliko bolj temačno vzdušje kot poprej.
Album se končna pravljično, na 9. skladbo. Fantje zaključijo precej rockovsko, ponovno se sprehajajo iz ene glasnosti v drugo, prehajajo iz hoje v tek. Spacy klaviature se pojavljajo velik del komada, kitara pa tokrat po dolgem času ni metalsko usmerjena, spet prideta na plano tudi bas in Grütznerjev groove. Občutimo vesolje in namen Subspace-a, kot se kliče zaključek plate, je dosežen.
Že iz opisov nam je jasno, da je v luči predvsem Zenk, kar je nekoliko logično, ko izvemo, da je prav on spisal vse skladbe. Tako so temelji postavljeni na njem, kar je nekoliko škoda, saj bi s puščanjem več prostora Grütznerju (ki se v momentih, kjer dejansko ima priložnost za manevriranje, izjemno izkaže) in Englu (ki je diplomirani bobnar z dolgimi izkušnjami) morda plata ne izvenela malček ponavljajoča se, omenjena bi jo tudi še dodatno jazz-fusionsko obarvala, po čemer album kar kriči.
S tem težko nadkriljivim debutom so 7for4 postavili kar visoka pričakovanja za prihodnost in v njihovem rodnem Münchnu so se pojavili še novi skeptiki, češ da so fantje že vse pokazali. Kljub temu se da plato poslušati večkrat, rade volje se jo vzame v roke kadarkoli in ni vrag, da se najde skladba za vsakogar. Z večkratnim in pozornejšim poslušanjem zasledimo ogromno glasbenih elementov, ki samo še potrdijo talentiranost (če se temu lahko tako reče, saj imajo glasbeniki izkušnje in so vsaj v Nemčiji potrjeni kot odlični). Kot se je govorilo takoj po izzidu, album je obvezno poslušanje za vsakega muzikalnega gurmana, priporočljivo pa tistim, ki ste že uživali ob fusionističnih zvokih Liquid Tension Experiment in Liquid Trio Experiment.
Zasedba
Wolfgang Zenk – kitara
Markus Grützner – bas kitara
Klaus Engl – bobni
Markus Froschmeier – klaviature
Seznam skladb
1. X-Dreams
2. Tokamak
3. La Provence
4. E-Gyptian
5. Highlands
6. Rushian
7. Rockalaxy
8. Catking
9. Subspace Distortion
