Continuum

John Mayer je človek, ki ima skladanje resnih in globokih, pa tudi sponatno veselih pesmi v malem prstu. Na plošči Continuum, ki ga dviga višje kot kdajkoli, pozornost posveča hitremu beganju sodobnega človeka v dneh, ki so vse krajši in krajši. Stop the train je ena takih skladb in če to zapiše mladenič pri tridesetih, bo gotovo držalo, da živimo na vrat na nos. Continuum izvedbeno bazira na istem triu, ki je posnel koncertno ploščo Try, pomagajo nekateri gostje. Med njimi sta trobentač Roy Hargrove in kitarist Ben Harper. Prelepa glasba je na njej, Mayer se predstavlja kot izvrsten kitarist, čeprav bodo nekateri dejali, da je veliko jemal pri Ericu Claptonu in morda še več pri Jimiju Hendrixu, čigar Bold as love lahko najdete na plošči Continuum. Morda kar preveč pa Mayer dolguje pokojnemu mojstru bluesa Steveiju Rayu Vaughanu, saj se mu skuša približati po tehniki igranja kitare, celo podobne glasilke mu je podarila narava. Mayerjev premik v bolj bluesovske vode pa sega že tja v leto 2003, ko je začel sodelovati na ploščah legend, kot so Buddy Guy, B.B. King in Herbie Hancock. Očitno je, da mu blues in delno jazz zelo ugajata, saj se vanju rad potaplja. Prelepe so nekatere balade kot na primer Dreaming with a broken heart. Mayer je plošči Continuum dal tak naslov tudi zato, ker je na koncertih odkril pravo ljubezen – blues. Zato je nanjo vključil skladbi Daughters in Something’s missing s plošče Heavier things, da bi pokazal, v katero smer se giblje. Za nameček na plošči Continuum dobimo še skladbi Vultures in Gravity s plošče Try: The John Mayer trio – Live in concert. S tem seveda zlahka obdrži stare poslušalce. Za zvok sta poskrbela Mayer in bobnar Steve Jordan, ki sta glasbo ovila v prijetno zvočno tkanino, kjer je vse na svojem mestu. Mayer ve, da se je treba učiti od ljudi, ki so za seboj pustili določene uspešne dosežke. Tudi kdo drug bi se lahko zgledoval pri njem. Ni treba slepo slediti nekim vzorcem in smernicam, temveč potegniti najboljše od prej in dodati svoje ideje. To je navadno dobitna kombinacija, vsaj Mayer to zelo dobro ve. S tem se uvršča med najbolj reprezentačne glasbenike svoje generacije. Mayer v besedilih potuje od socialno-politične do romantično – ljubezenske tematike, vedno namiguje na posameznika, a misli na splošno.