Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Freak Kitchen
Založba: Thunderstruck Records
Izid: year
Trajanje: 47:40
Ocena: 4.5/5
Kaj je tokrat zakuhal švedski kitarski megalomanijak Mattias IA Eklundh ter njegova Freak Kitchen sotrpina, basist/spremljevalni pevec Christer Ӧrtefors in bobnar Björn Fryklund? Nič manj kot pravcato pogansko glasbeno kuhinjo, kjer sredi izjemno goste zvočne čorbe plava visoka stopnja tehnične neukrotljivosti, izvenzemeljski kitarski improvizacijski odklopi ter socialnokritična besedila z vmesnimi začimbami tipičnega švedskega humorja. Freak Kitchen se že od svojih začetkov posmehujejo vsem področjem sodobnega kapitalističnega sistema, pri čemer so se ogromno naučili od velikega Franka Zappe (nikoli se ne sme pozabiti kdo je bil prvi glasbeni ‘freak’), kar je v bistvu največje možno priznanje, ki se lahko izreče njihovim družbenosatiričnim, pogosto absurdnim ter grotesknim besedilom.
Eklundh, nori kitarski virtuozni rokomavh in glavni Freak Kitchen pevec, ki svojo kitarsko šolo vodi kar sredi gozda, je na »Cooking With Pagans« v besneči talilni lonec svojega banda zalučal elemente trdega rocka, prog metala, avantgarde, funka, popa in fusiona, medtem ko so njegove teroristične, vendar vselej lucidne kitarske eskapade, tako kot na prejšnjih Freak Kitchen albumih, v prvem planu, tako da se bodo vsi njegovi privrženci med posameznimi solažami spet lahko ‘metali na trepalnice’ ob ambientalnemu doživljanju ‘bližnjih srečanj tretje vrste’. Resda je Eklundh, ki je ‘freak’ že od enajstega leta dalje, ko je prvič na odru videl Franka Zappo in se odločil, da bo svoje življenje popolnoma posvetil igranju kitare, glavni zvezdnik te kitarsko usmerjene zasedbe, vendar sta tudi Ӧrtefors in Fryklund, ki sta pri Freak Kitchen od leta 2000 dalje, s svojimi ritmičnimi seansami posebni poglavje zase.
»Professional Help«, ki je izšel kot prvi single s »Cooking With Pagans«, je popolnoma unikatna stvaritev v primerjavi s preostalimi deli na albumu, ki ima vsaj toliko skupnega s trdim rockom in metalom kot alternativnim rockom. Pravzaprav gre za (namerno) najbolj komercialno stvaritev na albumu, kjer Eklundh v alterrockovskem refrenu ubere brutalni pevski pristop, ki je podprt z umazanim kitarskim rifom in rušilnimi bobnarskimi krošeji, medtem ko v ritmično mirnejših sekcijah vladajo melanholični aranžmaji, tako da gre za zanimivo mešanico srditosti in subtilnosti.
»Freak Of The Week«, kjer so Freak Kitchen odlično združili metalsko agresivnost in melodičnorockovsko sofisticiranost, se odpre z mračnim, umazanim rifom, podmazanim z drvečim ritmom, nakar nepričakovano nastopi prehod v melodično sekcijo z lepim refrenom, podprtim z učinkovitimi spremljevalnimi harmonijami. Variabilnost Eklundhovega vokala ne zaostaja dosti za variabilnostjo njegovih norih, pogosto ‘supersoničnih’ kitarskih improvizacij, ko se mu večkrat preprosto zmeša in se odklopi v svoj ‘vzporedni svet’.
Že skorajda pregovorni Freak Kitchen humor pride do še večjega izraza na obešnjaški hard rock skovanki »Sloppy«, kjer vlada umazani, bluesy rif ter posmehljivi refren z razdraženimi pevskimi izlivi, medtem ko se band v nekoliko samoironičnemu besedilu dela norca iz družbe, ki je popolnoma obsedena z zunanjim izgledom, pa tudi na lasten račun, saj se člani Freak Kitchen, na srečo svojih privržencev, ravno ne morejo pohvaliti, da so vzoren premer vizualne in mentalne discipliniranosti. »Goody Goody«, kjer so v prvem planu umazane kitarske fraze in funky ritmični utrip, medtem ko vlada telebanski refren z močno asociacijo na bebavost povprečnega ameriškega športnega navijača, se ponaša s še bolj odbitim besedilom od predhodnika. Ves ta čas pa se Eklundh ne more odločiti ali bi se z bluesy pasažami potikal nekje po kavbojskih beznicah ali bi se rajši z improviziranjem razbohotil nekam ‘v tretjo dimenzijo’.
Album v nadaljevanju samo še pridobiva na družbeni posmehljivosti in strupeni zajedljivosti, medtem ko band čedalje bolj vleče v improvizacijsko blaznost. »(Saving Up For An) Anal Bleach«, kjer Freak Kitchen sredi brutalnih kitarskih pasaž in razpenjenega petja brijejo norce iz sodobne družbene patetike, kjer se denar varčuje za vse mogoče norosti; v primeru te skladbe za razne plastične operacije za vulgarno zadovoljevanje sodobnih seksualnih standardov. V srednjem delu Eklundhu na pamet pade pobalinska kitarska improvizacija, medtem ko raztreseni ritmični prebliski, okronani s posmehljivim refrenom, ne popuščajo vse do zaključka te duhovite zvočne satire.
Precej bolj subtilni »Private Property« vsebuje peklenski rif, inteligentno speljano melodijo in melodični refren, medtem ko se Freak Kitchen tokrat v besedilu posmehujejo kapitalističnemu standardu privatne družbene lastnine, ki je že zdavnaj izgubil vsak pomen, če ga je sploh kdaj imel. »Mathematics of Defeat«, kjer vnovič dominira demonska kitarska distorzija, prav tako vsebuje lepo melodijo in nežen refren, kjer zopet na površje priplava redko videna subtilna plat banda, čeprav gospod Eklundh niti za hip ne popušča s svojimi norimi kitarskimi variacijami. Protivojno besedilo vsebuje oster in zajedljiv posmeh na račun nedavnih zahodnih vojnih avantur s stališča naivnega vojaka, ki ne dojame, da je zgolj žrtev, šahovska figura, sredi preračunljive igre ‘tolstih svinj’ v ‘visoki’ politiki, religiji in gospodarstvu.
Zabavna trdorockerska in funk mineštra »I Don’t Want to Golf« v besedilu kaže rogove enemu izmed najbolj priljubljenih športov sodobne buržuazije, se pravi kapitalističnih politikov, bankirjev in direktorjev. Tokrat je vokalni pristop nekoliko funkovsko obarvan, kar se lepo usklajuje z ritmičnim utripom še ene skladbe, kjer Eklundh iz ‘žepa’ za konec povleče odbito kitarsko improvizacijo. S prefinjenimi aranžmaji obloženi »Hide«, kjer je moč zaslediti kar nekaj raznovrstnih kitarskih efektov, vsebuje celo kanček soula, kar se tiče kitarskih harmonij, tako da gre za enega izmed najbolj subtilnih trenutkov na »Cooking With Pagans«.
Na »Come Back to Comeback« splet vladajo zapacane kitarske pasaže in jeznoriti bobnarski prehodi, medtem ko tokrat najbolj navduši izjemna vokalna variabilnost. Besedilo se norčuje iz zahodnjaške obsedenosti z večno mladostjo, medtem ko Eklundh večkrat ‘doživi’ divje improvizacijske odklope. Enako velja tudi za »Ranks of the Terrified«, ki je ritmično eno izmed najhitrejših del na albumu s ‘supersoničnimi’ kitarskimi variacijami, vendar kljub vsemu vsebuje melodičen refren z močno socialnokritično noto. »Once Upon a Time in Scandinavistan«, kjer se Eklundh in njegova tovariša, sredi grajenja dramatičnih vokalnih harmonij, posmehujeta pretiranemu konformizmu skandinavskih držav do ‘svetovnih policajev’, kar ni nič v primerjavi s tem kar se zadnja leta dogaja v ‘Slovenistanu’, predstavlja ambientalni klimaks celotnega albuma.
Nekje globoko v gothenburškem gozdu so trije zvočni pogani pod vodstvom vihravega kitarskega bedanca zacmarili »Cooking With Pagans«, ki je eden izmed njihovih do zdaj najbolj provokativnih in prismojenih dosežkov. Vsi njihovi privrženci se bodo med poslušanjem posameznih skladb in tudi potem, ko bodo album že vzeli iz svojega predvajalnika, zadovoljno muzali ob dejstvu, da Freak Kitchen niti malo ne popuščajo s svojim satiričnim mesarjenjem sodobnega neoliberalnega družbenega ustroja z vsemi pripadajočimi, bolj ali manj negativnimi stranskimi proizvodi, medtem ko je zvočna mešanica fantastičnega tehnicizma, prebrisanega aranžerstva in improvizacijskega duhovičenja ves čas na pričakovanem, osupljivem nivoju.
Videospot za sklafbo “Sloppy”:
Zasedba
Mattias IA Eklundh – glavni vokal in kitara
Christer Örtefors – bas kitara in vokal
Björn Fryklund – bobni
Produkcija
Mattias IA Eklundh
Seznam skladb
1. Professional Help
2. Freak of the Week
3. Sloppy
4. Goody Goody
5. (Saving Up For an) Anal Bleach
6. Private Property
7. Mathematics of Defeat
8. I Don’t Want to Golf
9. Hide
10. Come Back to Comeback
11. Ranks of the Terrified
12. Once Upon a Time in Scandinavistan
