Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Human League, The
Založba: Wall of Sound
Izid: year
Trajanje: 46:55
Ocena: 2.2/5
Po desetih letih ki so se odvrtela od zadnjega The Human League izdelka Secrets, se ikone new wave sinth popa osemdesetih vračajo na prizorišče. Podobno kot kažejo znova znake življenja njihovi Sheffieldski bratranci OMD in Heaven 17, se je tudi Oakey s kompanijo odločil, da je čas za občo budnico in izdajo novega The Human League dokumenta več kot dozorel.
Novi album, kot že ustvarja učinke banalna podoba njegove naslovnica, deluje zelo enostavno, bizarno minimalistično. Pričakovano. Ali pač? Za ljubitelje starega The Human League kataloga več kot naročeno, sicer pa roko na srce, v bogati karieri skupine, za katero je Bowie nekoč dejal, da so The Human League “zvok prihodnosti”, popolna parafraza odmrznjenega recepta preverjene “Being Boiled” formule. Torej cepetanje na mestu in spodkopavanje kredibilnosti, za katero so se morali The Human League ob usodi nezadržnega trenda tranzicije v klubski bend skozi zadnji dve dekadi, kjer sploh čudi dejstvo, da skupina pravzaprav še funkcionira, boriti z vsemi sredstvi, da jo zadržijo.
Album deluje, kot bi ga vzel iz zmrzovalne skrinje po dobi petindvajsetih let. V fokusu je pečatna in reprezentativna kombinacija treh vokalov Philipa Oakeya, Susan Sulley in Joanne Catherall, zaprisežena spremljavi plesno “nazobčanih” ritmov, vse to pa obdaja formula pregrinjala starošolsko zvenečih sintetizatorjev in zvočne manipulacije le teh. Z akcentom bizarnega minimalizma, s katerim je new wave ob svojem pojavu, tako učinkovito vžigal in v osemdesetih tako krojil vrhove glasbenih lestvic.
Hudič je v tem, da Oakey že dalj časa zaupa trendovski produkciji, ki ni nujno uspešna izbira za The Human League. To pot je prepustil zvočno obdelavo obskurnemou psihadeličnemu trip hop duetu I Monster, ki je olupil izbranim trem vokalom organsko naravno zvočno pregrinjalo in jih povsem sintentično “odtujil” v končnem zvočnem miksu. Česa takšnega si kvalitetna in v novi dobi v vsem kredibilna vokalna interpretacija trojke Oakey-Sulley-Catherall, preverjena dne 12.11.2011 med nastopom The Human League v Zagrebu, gotovo ne zasluži. A dobronamerna fikcija napelje um marsikakšnemu eksperimentu naproti, za katerega se izkaže kasneje, da v realnosti nikakor ne funkcionira. Vokali bi morali v produkciji zvoka ostati nedotaknjeni, saj jim primanjkuje preverjene karizme napeljevanja k sladostrastnemu grehu, kar so dosegali The Human League nekoč z lahkoto.
Tu je le ena pesem, ki dejansko vzbudi zanimanje. To je ravno otvoritvena Never Let You Go, z izredno koketno položeno kombinacijo na relaciji kitica-predrefren-refren, sladko zapeljivega melosa v refrenskem napevu, pravilno stopnjevanega vzdušja, kjer je umeščenost vseh treh vokalov v interpretaciji optimizirana. Vsekakor to velja tudi za kombinacijo staromodne elektronske zavese sintetizatorjev, ki je spretno implementirana v ogrodje skladbe.
Kasneje prične album toniti iz sekunde v sekundo v poizkusu prodaje že ničkolikokrat prodane formule (prodane v času, ko je to vžigalo). Repeticija podajanja dikcij enozložnih povedi, večinoma nokturne grotesknosti od Night People, Sky, Into The Night,… ne vzbuja prav ničesar zanimivega, še neslišanega, sveže izzivalnega.
Za dolgoživost takšne skupine, kot so The Human League, bi človek pričakoval več drznosti in artizma, s čvrsto in kredibilno platformo glasbenega eksperimenta, ki sili skupino razvojno naprej. V uspešno kljubovanje zta nove čase. Ciljam predvsem na to, da se skupina še naprej spretno izogiba vključevanju začimb, s katero bi oplemenitila lahko svojo izraznost v novih časih na moč vznemirljivo. Moti kronična odsotnost kitare, moti neizkoriščena praznina na relaciji kontrasta vokal – ritmična podlaga, ki je niso sposobni zamašiti niti z dopolnilno melodijo bas kitare, kaj šele nadgraditi s sočnostjo vzorčnih zvočnih zank večje “organske ognjenosti”. Dejansko je to album popolnoma izgubljen v času in prostoru, ki je izgubil stik s sedanjostjo in smisla, The Human League pa, kot popolnoma osiveli dinozaver, vso sposobnost adaptacije na nove čase ter s tem mnogo kredibilnosti.
Zasedba
Philip Oakey – vokal
Susan Sulley – vokal
Joanne Catherall – vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Rob Barton – elektronski bobni
Nic Burke – kitara, bas kitara, klaviature
Neil Sutton – klaviature
Produkcija
Dean Honer & Jarrod Gosling
Seznam skladb
1. Never Let Me Go
2. Night People
3. Sky
4. Into the Night
5. Egomaniac
6. Single Minded
7. Electric Shock
8. Get Together
9. Privilege
10. Breaking the Chains
11. When the Stars Start to Shine
