Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Deathchain
Založba: Dynamic Arts Records
Izid: year
Trajanje: 42:16
Ocena: 3.5/5
Finska death/thrash metal zasedba Deathchain ima navado, da svoje albume naslavlja z besednimi zvezami smrt ali mrtev, in tudi tokrat se s svojim četrtim albumom ne izneverijo svoji tradiciji. Tukaj je – Death Eternal! S smrtjo obsedene finske morbidneže je leta 2006 zapustil karizmatični vokalist Rotten, ki je pustil velik pečat na prvih dveh albumih skupine in bil velik del tega, da je Deathchain opazila finska založba Dynamic Arts. Njegov odhod je na ostalih članih pustil več kot očitne posledice, saj je album, ki je sledil obupen poskus benda, ki je ostal brez navdiha. Cult of Death je in ostaja velika črna točka zgodovine benda, zaradi neuspeha plošče in slabih kritik pa je bend zapustil še kitarist Bobby Undertaker. Lani pa se je pomlajena zasedba s plošča, ki je pred nami vrnila na prava pota in z roko v roki z Matildo spet uspešno preči reko Styx!
Deathchain so si s prvima dvema izdajama ustvarili dobro ime na death/thrash sceni, s Cult of Death pa si to ime izdatno pokvarili. No, na Death Eternal pa Finci potrjujejo, da še niso za na odpad. Na Death Eternal se tako spogledujejo s svojo preteklostjo in zopet prinašajo z energijo nabit, agresiven metal poln odličnega riffanja, brutalnega bobnanje in nepopustljive hitrosti. Prva stvar, ki jo je na albuma zlahka opaziti je precej izboljšan vokal novega vokalista K.J. Khaosa, ki je na prejšnji plošči s pustim, praznim in generičnim vokalom razočarala. Tokrat pa gospod Khaos dodobra izkoristi svoje glasilke in ponudi mogočen, agresiven, strupen in surov ukazovalen vokal, ki se izvrstno sklada s kitarami, ki zvenijo kot dobro naoljene AK-47 puške in bobni, ki zvenijo kot streljanje topovske artiljerije! Čeprav Deathchain v žanru death/thrash ne ponujajo prav nobenih inovacij (pravzaprav od benda, ki se kot pijanec plota drži naslovov albumov z besedo Death tega niti ne gre pričakovati ne?), pa ponujajo dovolj svež veter, da ni težko reči, da je Death Eternal ena boljših plošč v žanru v zadnjem času in menim, da lahko bend zlahka štejemo v istem stavku z Dew-Scented, za prvake modernega death/thrash metala. In, če se z brutalno energijo glasbe odlično skladajo besedila o, čem drugem kot smrti, vojni in Satanu, Deatchain za sam konec albuma ponudijo sedem in pol minutno mojstrovino Incantation of Shub-Niggurath, ki se s srhljivo atmosfero, orientalskimi akustičnimi kitarami in zborovskim mrmranjem popolnoma pokloni zapuščini velikaga H.P. Lovecrafta.
Deathchain so z Death Eternal dokazali, da se je v bend vrnila prava kemija, in da je polomija s Cult of Death skoraj pozabljena. Če bodo nadaljevali v takem stilu se jim lahko piše le lepa prihodnost. Nenazadnje pa so popoln dokaz, da znajo tudi Finci še pisati pravi metal in ne le humppa cigu migu metala, osladnega gothic metala in power metala o škratkih, zmajih in princeskah.
Zasedba
K.J. Khaos – vokal
Cult – kitara
Corpse – kitara
Kuolio – bas
Kassara – bobni
Seznam skladb
1. Titans of Black Earth 04:03
2. Sworn Beneath 04:14
3. Awaken… Horrors of This Earth 04:02
4. Plaguethrone 03:56
5. Song of Chaos and the Void 04:11
6. The Ancient and the Vile 05:39
7. Monolith of Death 04:42
8. Spheres of Blasphemy 03:59
9. Incantations of Shub-Niggurath 07:30
