Izvajalec: 7for4
Založba: MGI Records (KDC)
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Nemška glasbena scena je v rockovski progresivi vedno ponudila ogromno. Žal (ali na srečo?) jo danes tako rešujejo experimentalci in iskalci novih rešitev v glasbenem izražanju, ki so končno doumeli zastarelost krautrocka in nesmiselnost v posnemanju tovrstnih skupin iz sedemdesetih in osemdesetih (tudi te so danes le še sence samih sebe). In eden od rešiteljev je zagotovo jazz fusion (z vsem spoštovanjem do njihovega brezmejnega mešanja žanrov) band 7for4. Po štirih letih iskanja neodkritih potencialov so se münchnski umetniki 2008. leta ponovno zaprli v studio in posneli že svoj tretji album.
Po prvih dveh albumih je bilo njihovim poslušalcem samoumevno, da bo Diffusion končal na njihovi polici v trenutku, ko bo izšel; 7for4 so si namreč v svojem času delovanja ustvarili veliko bazo oboževalcev, ki znajo ceniti kvalitetno glasbo, še bolj pa genialne glasbenike, ki stojijo za njo. Z napovedjo tretjega albuma so tudi potrdili, da ne gre le za muho enodnevnico, ampak da se mislijo zasidrati na sam vrh lestvic svojega žanra; pot, po kateri hodijo v želji za dosego tega cilja, je zagotovo prava.
Že podatek, da so fantje snemali album kar dve leti, nam pove, da bo šlo še za en mojstrski izdelek. Seveda je bil ponovno sproduciran, skomponiran in vsesplošno urejen od Wolfganga Zenka. K temu seveda sodi tudi poimenovanje skladb – tokrat je začetni komad, albumski intro, istoimenski naslovu plošče – “Diffusion”. Odpre ga Zenk z umirjenim igranjem akustične kitare, a ga kmalu prekine s svojim početjem, skladba pa se razvije v čustveno nabit komad s pretečo atmosfero vsh inštrumentov. Engl na bobnih narekuje ubijalski tempo, ki ga Zenku s svojimi solističnimi sposobnostmi ni težko slediti. Kasneje se komad umiri v funkovsko poigravanje glasbenikov, ko ponovno zapadejo v prej vzpostavljeno vzdušje. Slišati je, da Nemci ostajajo zvesti svojemu preizkušenemu receptu, in prav imamo, če pri sebi napovemo Zenkov umirjen zaključek na akustični kitari.
Duetski ambiental Zenka in Froschmeierja je znanilec začetka “Indigo Dunes-a”. Tokratna Zenkova stvaritev ponudi nekoliko več kot „golo” virtuozno kitarsko soliranje in kot udarne linije drugih muzikantov v ozadju. Skladba, namenjena ustvarjanju vzdušja, ki ima v sebi tudi nekaj “sestavin” klasičnega 7for4-ja, temelji predvsem na durovskem ključu, lahkotnem igranju klaviatur, nežnemu “groovanju” Grütznerjevega fretless basa, na ambientalnih dotikih Englovih činel in Zenkovi prefinjenosti na kitari. Vseeno se skladba zaključi, kot se spodobi za 7for4: močno, udarno, hitro.
Skladba “Emoctify” se začne prav presenetljivo – in to v pozitivnem smislu – nekakšen “spacy” zvok, ki ga ustvarjata Froschmeier s preprostim klaviaturskim aranžmajem in Engl z zanimivimi bobnarskimi vložki. Višek začne komad dosegati s priključitvijo Zenka in epsko igranje se ponovno prične. Na polovici se skladba vseeno za trenutek umiri, vendar jo v prejšnje stanje povrne Zenkovo soliranje, po katerem imajo ušesa spet trenutek za predah, vendar je trenutek vse, kar imajo – glasbeni ples se namreč nadaljuje. V podobnem manevru se skladba tudi konča, nepričakovano in z odločnim “bumom”.
“The Winding Path” je izjemno melanholična skladba in nekako predstavi še drug obraz nemških jazz metalcev – tiha, počasnejša (razen ob trenutkih), umirjena, prefinjena, vendar dovolj čustvena in izrazita, da nas prevzame, morda celo bolj kot Zenkovo klasično “razkazovanje”. Z občasnimi znaki znanega 7for4-skega zvoka in novoodkritim zvokom se melodija sanjavo prebija čez žanrsko neobremenjeno ustvarjeno pokrajino, ki proti sredini doseže vrhunec, seveda ne v klasičnem manevru glasbenikov, vendar z očitnimi metalskimi nagnenji. S to manjšo inovacijo v svojem ustvarjanju se jim odpre kopica neizkoriščenih možnosti. Zame je tako ta skladba zagotovo ena od “zmagovalk” tega albuma.
Ker je fantom očitno ta melanholičnost v tistem trenutku prišla malček pod kožo, so pod njenim vplivom ustvarili tudi “Silent Flow”. Začnejo ustvarjati okolje, ki jim ga je uspelo narediti že na prejšnjem albumu “Time” in istoimenskem komadu. Zenk se prelevi v Gilmourja in s floydovsko melodijo še začini njihovo brezmejno inovativnost. Nekako najbolj neznačilna skladba za 7for4 na tem albumu je hkrati tudi vse, kar sami glasbeniki predstavljajo, in vsekakor nekaj, kar jim brez težav tudi pripišemo. Definitivno še ena favoritinja za najboljšo skladbe “plate”.
“Cyclotron” upravičuje dolgo nastajanje albuma, vsaj kar se tiče kvalitete zvoka in produkcije sploh – tukaj je skladba namreč perfektna, popolnoma brez napak. Ne le to – “Cyclotron” je komad, ki ponudi največ spremenljivosti in prehajanja skozi žanre v primerjavi z drugimi, kar nikakor ni slabo – na eni strani jazz-metalsko igranje in na drugi kar nekoliko rock’n’rollovsko veseljaško poigravanje vsekakor ponudita še en biser nemškega banda.
Že na prejšnjih albumih smo navajeni, da si münchski virtuozi radi privoščijo tudi dobro dozo latino injekcije in “Spiral Dance” nadaljuje njihovo tradicijo. Zenk se spremeni v pravega latino loverja, ko pride do špansko-navdahnjenih delov, Froschmeier pa ponudi nekoliko bolj progresivno-rockersko tipkanje, kar je vsekakor novost. Tokratni latino vložki akustične oz. klasične kitare začuda niso na začetku, ampak prekinjajo skladbo na zanimivih mestih, kar ji doda še neko drugo dimenzijo.
Nekoliko več jazzovskih prvin vsebuje predzadnja stvaritev “Hidden Depths”, ki jo vodi predvsem Grützner s svojim “fretless” basom. Po vzdušju se skladba močno približa “Silent Flow-u”, le da morda bolj kot na vzdušju gradi na vodilni melodiji, ki jo sčasoma prevzame Zenk z akustičnim igranjem. Zelo prijetna skladba, ki je še en piš svežega vetra v potencialni monotonosti 7for4-ja.
Tokratno vlogo zadnje skladbe je dobila mistična miška “Mystic Mouse”, ki je spet popolnoma drugačna od vseh dosedanjih skladb. Muzkontarji ponovno posežejo po močnejših, udarnejših prijemih, vendar ne skozi tisti klasičen manever, ki ga tako dobro poznamo. Predvsem gre za zmes, združitev skladb obeh vrst, pod katerima lahko potegnemo črto na albumu – torej za mešanico mirnih, ambientalnih komadov in tistih fanatično epskih razsežnosti. Boljšega konca si ne moremo predstavljati.
7for4 je še enkrat presenetil in ta neverjetna presenečenja v njihovem glasbenem izražanju postajajo že kar praksa. Njihov najbolj dovršen album do zdaj ponuja več kot prejšnja, tako muzikalno kot produkcijsko. Težko je najti napake; te je tudi popolnoma nesmiselno iskati, saj bi bili uspešnejši pri iskanju igle v kupu sena. 7for4 tako stopnjujejo svojo ustvarjalnost, ki kot kaže res nima meja; množice že komaj čakajo (vključno z mano) na novo sapo jemajoče presenečenje, zapisano na ploščku.
Zasedba
Wolfgang Zenk – kitara
Markus Grützner – bas kitara
Klaus Engl – bobni
Markus Froschmeier – klaviature
Produkcija
Wolfgang Zenk
Seznam skladb
1. Diffusion
2. Indigo Dunes
3. Emoctify
4. The Winding Path
5. Silent Flow
6. Cyclotron
7. Spiral Dance
8. Hidden Depths
9. Mystic Mouse
