Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Mute Gods, The
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 59:49
Ocena: 4.5/5
Nick Beggs, Marco Minnemann in Roger King; ne ravno slavna, zato pa toliko bolj genialna trojica glasbenih velemojstrev se je leta 2015 odločila združiti moči v novi progresivnorockovski superskupini The Mute Gods pred katero bo kot vse kaže še lepa prihodnost. Skupina je nastala na pobudo Thomasa Waberja, šefa znane nemške založbe InsideOut, ki je Beggsu predlagal, da združi moči še z dvema rednima sodelavcema, katera je spoznal kot član spremljevalnih bandov Stevea Hacketta in Stevena Wilsona. Nick je redko priložnost, ki se mu je ponudila po koncu koncertnih turnej z omenjenima prog veličinama ter po sodelovanju s skupino Lifesigns ter projektom Lonely Robot (projekt Arena kitarista Johna Mitchella), nemudoma izkoristil. Baskitarski, Chapman Stick in pevski korenjak je najprej k druženju povabil bobnarskega univerzalca Minnemanna s katerim sta si delila skupni kruh pri Stevenu Wilsonu in nato še klaviaturskega čarodeja Kinga, katerega je dobro poznal medtem, ko je drgnil strune pri Steveu Hackettu. Beggs, ki je najprej zaslovel kot član novovalovske/art pop atrakcije Kajagoogoo, preden je postal eden najbolj iskanih igralcev Chapman Sticka/basistov, je naposled dobil priložnost, da po dolgem času spet stopi pred glavni mikrofon in izkoristi svoj prevečkrat ‘pozabljeni’ pevski talent.
Nick je namreč (še vedno) izjemen pevec in ni jih malo, ki menijo, da je bil v primerjavi z Limahlom celo boljši v vlogi Kajagoogoo pevca. Minnemannovega bobnarskega in siceršnjega glasbenega talenta res nima smisla več nenehno izpostavljati; Marco preprosto prihaja z ‘drugega planeta’, kar se tiče njegove inštrumentalne in skladateljske širine, zato ni čudno, da je trenutno najbolj zaseden in zaželen bobnar na tem planetu. Roger King, ki ima kultnega Genesis kitarista Tonya Banksa tako rekoč ‘v mezincu’ je posameznim delom na The Mute Gods debutu pridodal svoj prepoznavni simfoprogrockovski pečat. Vsi trije inštrumentalni univerzalci so si v studiu lepo porazdelili kitarske vloge, medtem ko je bil King tisti, kateri je poskrbel za izvrstno produkcijo.
The Mute Gods prvenec, »Do Nothing Till You Hear Fro Me«, je nadvse zanimiva slogovna mineštra, ki vsebuje elemente simfoproga, sintpopa, prog metala in jazz fusiona, se pravi žanrov, ki so ključno zaznamovali Beggsov dosedanji skladateljski opus. Vplivi raznolikih izvajalcev pri katerih si je svetlolasi virtuoz služil kruh skozi izjemno razgibano kariero so skozi album preprosto nezgrešljivi. Na posameznih delih večinoma prevladujejo melodični aranžmaji z lepimi refreni, medtem ko se genialnemu triu občasno ‘strga film’ in se z izjemnim žarom prepusti fusionističnemu improviziranju. Seveda to ne bi bila pristna progrockovska veselica, če se ne bi k sodelovanju povabilo še nekaj starih znancev v obliki posebnih gostov med katerimi izstopajo klaviaturist Adam Holzman (Steven Wilson) ter bobnarska prvaka Nick D’Virgilio (Big Big Train, ex-Spock’s Beard) ter Gary O’Toole (Steve Hackett). Večina Beggsovih besedil na albumu je polna distopičnih sporočil in sarkastičnega pogleda na propadajočo sodobno družbo.
Uvodna in obenem naslovna skladba, ki se odpre s presunljivimi zvoki mini mooga, je bila navdahnjena z znanim govorom nekdanjega ameriškega predsednika Dwighta Eisenhowerja, da ZDA vse bolj obvladuje – militaristično-industrijski kompleks, kar se je na žalost izkazalo za več kot resnično in z leti dobilo srhljive dimenzije. Skladbo zaznamujejo razkošne harmonije med kitaro in klaviaturami, podložene na kompleksne bas linije in prodorne bobnarske prehode, ki sčasoma oddajo prostor hipnotičnemu refrenu. Slednji bralca v trenutku ‘poskrka vase’. Temu odličnemu uvodu sledi skladba »Praying to a Mute God«, ki zveni kot zmes vseh bandov pri katerih se je glasbeno udejstvovala virtuozna trojica, kar pomeni, da ne manjka kompleksnih časovnih prehodov, norih improvizacij ter prelestnih simfoničnih aranžmajev, ki so okronani z melodičnim refrenom. Tihožitna balada »Nightschool For Idiots« ima rahel novovalovski prizvok, ki se na izjemen način zlije z Beggsovo barvo glasu, kar pomeni, da je od vseh skladb na albumu najbližje temu, kako bi lahko zveneli sodobni Kajagoogoo. Temačni »Feed the Troll«, kjer se Nick v besedilu priduša nad ‘troli’, se pravi nad ljudmi s preveč časa, ki cele dneve visijo po raznih spletnih forumih in pišejo žaljive komentarje ter širijo sovražni govor, je artrockerski posladek, ki bo marsikoga slogovno spomnil na skupino Saga. »Your Dark Ideas« je še ena ambientalno mračnejša stvaritev z rahlim progmetalskim priokusom na račun surovih kitarskih pasaž, nagruvanih bas linij in jeznoritih bobnarskih vratolomij, medtem ko vokalne harmonije zvenijo skorajda postapokaliptično.
Pozitivistični »Last Man On Earth«, ki je utemeljen na hipnotični osrednji melodiji, poskrbi za nadvse lep kontrast, medtem ko udarni inštrumental »In The Cross-Hairs« vsebuje naostrene, skorajda metalske kitarske rife ter kompleksne variacije. Melodramatični »Strange Relationship« zveni kot skladba, ki se v zadnjem trenutku ni uvrstila na studijsko mojstrovino Stevena Wilsona z naslovom »Hand.Cannot.Erase«. Slogovno je popolnoma v stilu tega albuma, medtem ko si je z lahkoto mogoče na glavnem vokalu namesto Beggsa predstavljati Wilsona. »Swimming Horses«, eden izmed vrhuncev albuma, vsebuje razkošne simfonične aranžmaje, rezgetave bas linije in melanholične kitarske pasaže, medtem ko Beggs, podprt s subtilno klavirsko melodijo, tu ubere zanj dokaj neobičajen vokalni pristop.
»Mavro Capelo« vsebuje počasen uvod nakar po prvem prehodu nastopi pravcata inštrumentalna kataklizma, ki bo všeč vsem ljubiteljem Stevena Wilsona, pa tudi Porcupine Tree in King Crimson. Zaključna stvaritev, čudovita balada »Father Daughter«, katero bi poleg Stevena Wilsona zaradi njenega utripa in sporočila (očetovo opravičilo hčerki) gotovo odobril tudi legendarni Peter Gabriel, je naphana z nostalgičnim vzdušjem na račun subtilnih klaviaturskih tekstur in nežne osrednje melodije, katero povezuje nadvse prepričljiva kombinacija Beggsovega vokala in gostujoče pevke Lule Beggs. Lula je, kot povesta že njen priimek ter naslov skladbe, Nickova hči in obenem obetavna mlada glasbenica, ki je že večkrat opozorila nase. Nicku in Luli je uspelo ustvariti enega najlepših glasbenih ‘dialogov’ med očetom in hčerko.
Nekako je bilo za pričakovati, da bo virtuozni trio, ki tvori The Mute Gods že s svojim prvencem ustvaril enega izmed glavnih kandidatov za najboljši prog/art rock album v letu 2016. Nick, Marco in Roger so z »Do Nothing Till You Hear From Me« znova dokazali, da so tudi, ko ne grajo za druge glasbene izvajalcev, pravi ‘fantje od fare’, kar se tiče vrhunskega združevanja nekaterih najbolj zanimivih elementov progresivnega rocka, popa in fusiona v nadvse okusno in osvežilno mešanico. Nick je svoje največje komercialne uspehe resda dosegel v osemdesetih kot član pop atrakcije, toda po duši je bil vedno progresivec in zdi se, da je šele v zadnjih nekaj letih zares sprostil svoj eksperimentalni ‘ventil’, katerega prej ni uspel docela realizirati. Kot član Mute Gods je zdaj končno dobil ustrezno progrockovsko družbo s katero bo lahko realiziral še veliko eksperimentalno obarvanih skladateljskih idej. Za konec je treba omeniti, da je virtuozni trio album posvetili pokojni Yes legendi Chrisu Squireu, kar je bila z njihove strani res nadvse lepa poteza.
Zasedba
Nick Beggs – vokal, bas kitara, Chapman Stick, kitara, klaviature, programiranje
Roger King – klaviature, kitara, programiranje, spremljevalni vokal, dodatni glasovi
Marco Minnemann – bobni, tolkala, kitara, klavir
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Glenn Kelly – posnetek etničnih glasov
Adel Ekladios – arabski glas
Kevin Tang – mandarinski glas
Ricky Wilde – spremljevalni vokal, klaviature, programiranje, kitara
Frank van Bogaert – spremljevalni vokal, klaviature
Gary O’Toole – bobni
Nick D’Virgilio – bobni, kitara, klaviature
Rob Reed – klaviature, kitara
Adam Holzman – klaviature, programiranje
Lula Beggs – vokal, spremljevalni vokal, FX
Produkcija
Roger King
Seznam skladb
1. Do Nothing Till You Hear From Me (7:45)
2. Praying to a Mute God (5:06)
3. Night School for Idiots (6:00)
4. Feed the Troll (4:55)
5. Your Dark Ideas (4:41)
6. Last Man On Earth (bonus skladba) (5:30)
7. In the Cross-Hairs (3:18)
8. Strange Relationship (6:10)
9. Swimming Horses (7:05)
10. Marvro Capelo (bonus skladbo) (5:10)
11. Father Daughter (4:09)
