Izvajalec: Bland, Bobby
Založba: MCA Records
Izid: year
Bobby Bland je še eden v vrsti legendarnih bluesovskih glasbenikov, vendar z eno pomembno razliko. Ker za razliko od svojih “modrih” kolegov ni nikoli igral kitare ali ustne harmonike, se je v glavnem zanašal na svoj edinstveni vokal, zaradi katerega je kmalu postal zanimiv predvsem za ženski del poslušalstva. Med drugimi nam Dreamer lepo kaže Blandov vpliv na kasnejše generacije, predvsem bolj blues rock orientiranih glasbenikov.
O vzdušju na tem albumu nam mnogo pove že prvi pogled na naslovnico. Bland nam vseskozi v preprostem jeziku, obdanim z mehkim soul blues ozadjem, bolj zasanjano govori predvsem o vsakdanjih problemih, seveda bolj ljubezenske narave. Njegov značilen, na trenutke prav smešno hreščeč vokal, pa celotno zadevo z modrino še dodatno obarva.
Kar se komercialnega uspeha tiče, velja omeniti predvsem uvodni pesmi, med katerima bolj izstopa Ain’t No Love In The Heart Of The City, sicer žalosti polna zadeva, ki ob orkestralni spremljavi pride še bolj do izraza. Predvsem je tule lepo vidno, kako učinkovito lahko deluje povsem enostavno besedilo, ki je v spremstvu kitare, začinjeno z preprostim in nežnim pihalnim solom. Skladba, ki seže do srca, je v vseh pogledih boljša od kasnejše Whitesnake različice. Malce bolj energično deluje I Wouldn’t Treat A Dog (The Way You Treated Me), tipična “up tempo” soul blues kombinacija, kjer za vzdušje vestno skrbita kitara in pihalni aranžmaji, podloženi z skrivnostnim, a malce ostrim hammond zvokom. Bland nas iz svojega objema žalosti ne spusti niti z naslednjima Lovin’ On Borrowed Time ter The End Of The Road, mehkima soul stvaritvama, normalno pošteno obarvanima v modro.
Da Bland ne zna samo obupovati, nam govori Ain’t Gonna Be The First To Cry, skladba privlačno odsekanega ritma, ki malce spominja na kakšnega od kasnejših Free štiklov, ki več kot očitno Blandu mnogo dolgujejo. Enkraten primer, kako suvereno lahko deluje preprosti blues ritem, seveda v primerni izvedbi. Dreamer nas popelje v globoke sanje, v katerih se srečamo z nežnih mogg solom. Gre za seksi zadevo, polno s funkom obloženega erotičnega naboja, ob kateri hitro postane jasno, zakaj je bil stric tako zanimiv predvsem ženskemu delu poslušalstva, katerega del pa verjetno nikoli ni bila Yolanda, hudič oblečen v žensko. Kaj češ, z ženskami so očitno same težave. Prvič se tule oglasi kitara v solaži, ki bi bila zelo na kožo pisana gospodu Moodyu.
Manjše presenečenje nam pripravi Twenty-Four Hour Blues, ki se po mehkem soul uvodu, nadvse iznajdljivo obrne kam drugam kot v blues. Pač stricu Bobbyu očitno le ta najbolj leži. Zgodba iz začetka albuma se tule v bistvu ponovi. Gre namreč za preproste čustvene orise vsakdanjih težav, ki se brez oklevanja primejo slehernega poslušalca. Klavir ter hammond skrbita za otožno atmosfero, sicer zelo kratke Cold Day In Hell, ki se tudi bolj nerodno konča, da pa celotna zadeva ne izpade tako “samomorilska”, s svojim bolj možatim pristopom poskrbi Who’s Foolin’ Who, ki je po vsej tej melanholiji polna prepotrebnega optimizma. Idealen zaključek tega čustvenega albuma, ki situacijo povsem razbremeni, albuma, ki resnici na ljubo razen z uvodnima skladbama, ne postreže s kakšnimi posebne omembe vrednimi vrhunci, vendar vseeno zelo dobrodošlega ob kakšnih še posebno “deževnih” dnevih.
Zasedba
Bobby Bland – vokal
Ben Benay – kitara
Larry Carlton – kitara
Dean Parks – kitara
Michale Omantian – klaviature/klarinet
Ed Greene – bobni
Wilton Felder – bas
Produkcija
Steve Barri
Seznam skladb
1.Ain’t No Love In The Heart Of The City
2.I Wouldn’t Treat A Dog (The Way You Treated Me)
3.Lovin’ On Borrowed Time
4.The End Of The Road
5.I Ain’t Gonna Be The First To Cry
6.Dreamer
7.Yolanda
8.Twenty-Four Hour Blues
9.Cold Day In Hell
10.Who’s Foolin’ Who
