Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 50:23
Ocena: 4.5/5
Angleški neoprogrockovski prvaki IQ so na veselje večine privržencev leta 1990 v svoje vrste znova sprejeli originalnega pevca Petra Nichollsa, kar je obenem prineslo težko pričakovani zvokovni preporod. Slednji je bil na njihovem petem studijskem albumu, »Ever«, ki je izšel leta 1993, več kot očiten. Lahko bi se reklo, da je tedaj za IQ napočilo nekakšno novo rojstvo in od tedaj naprej so ohranili izjemno konsistentnost pri kovanju kvalitetnih dosežkov, katero jim lahko zavidajo marsikateri neo-prog rock vrstniki. Originalnega basista Tima Esaua oziroma njegovega neuspešnega, kratkotrajnega naslednika Lesa Marshalla je na »Ever« zamenjal tehnično še bolj izpopolnjeni John Jowitt (ex-Ark, kasneje Jadis in Arena), ki je prispeval tudi spremljevalni vokal. Jowitt, ki je nagrado za najboljšega basista s strani britanskega združenja Classic Rock Society prejel kar sedemkrat, je bil član IQ spoštljivih dvajset let preden ga je, nekoliko ironično, zamenjal povratnik Esau.
»Ever« je bil prvi IQ album, ki je izšel pri neodvisni založbi Giant Electric Pea, katero sta soustanovila kitarist Mike Holmes in klaviaturist Martin Orford. Ta poteza je bistveno vplivala na novo pridobljeno samozavest članov banda, ki so se tedaj nehali obremenjevati z možnostjo komercialnega preboja. IQ so se na »Ever« zmagoslavno vrnili k svojemu prepoznavnemu simfoničnoprogrockovskemu zvoku, medtem ko je eksperimentiranje s komercialnejše obarvanimi elementi novega vala oziroma pop rocka na prejšnjih dveh albumih, ki nista bila po željah in pričakovanjih večine privržencev, ostalo samo še kot slab spomin. »Ever« ima v primerjavi s tem kar je sledilo v naslednjih letih, ko so IQ postajali ambientalno čedalje mračnejši, nasplošno precej pozitivistično vzdušje, vendar obenem ni primanjkovalo melanholičnih in dramatičnih trenutkov.
Nicholls, ki je bil obenem tvorec vseh besedil, je v tej fazi kariere zaznavno spremenil svoj pevski pristop, ki je postal boljši; za spoznanje manj ‘jokav’ in bolj odločen s prožnejšim vokalnim rangom. Orford je tedaj prenehal uporabljati sintetizatorsko tehnologijo osemdesetih, kar se na »Ever« krepko pozna, saj je v primerjavi z IQ albumi iz osemdesetih, ki so v marsičem produkt določene ere, odlično preživel test časa in zveni kot, da bi bil ustvarjen včeraj. Holmes ni popuščal s tvorbo odločnih, pogostokrat udarnih, na trenutke skorajda hardrockerskih kitarskih pasaž, ki so bile vselej ključne, da IQ niso zveneli pretirano podobno kot Peter Gabriel in Steve Hackett era Genesis, sicer njihovi glavni vzorniki iz zlate dobe progresivnega rocka.
Od šestih del na »Ever« sta samo dve kompoziciji presegali dolžino desetih minut. Prva izmed teh dveh stvaritev je bila uvodna klasika »The Darkest Hour«, ki je izšla tudi kot single in naglo postala reden del IQ seznama koncertnih izvedb. Dramatičnemu inštrumentalnemu uvodu sledi prehod v elegantno sekcijo s prelepim simfoničnim aranžmajem, katero odlično povezuje Nichollsov kot vedno teatralni vokal. Orford in Holmes kot za stavo kujeta prelestne klaviatursko-kitarske harmonije. Kljub kompleksnim ritmičnim niansam ves čas vlada izjemna melodičnost na čelu z lepim refrenom, medtem ko v Nichollsovem petju ni mogoče zgrešiti optimističnega zanosa potem, ko se je bad uspešno dvignil iz pepela. »Fading Senses« vsebuje dolg, skorajda elegičen uvod z ustrezno ‘poklapanim’ Nichollsom. Sredi inštrumentalne sekcije dobi ta skladba še mračnejše ambientalne dimenzije s številnimi agresivnimi kitarskimi pasažami ter zlovešče obarvanimi sintetizatorskimi zavesami. »Out Of Nowhere«, ki se odpre z dramatičnim ritmičnim stopnjevanjem, je za običajne IQ razmere precej kompakten dosežek z izjemnim, hipermelodičnim refrenom in mogočnim kitarskim rifom, kar ga dela dostopnega tudi manj zahtevnim glasbenim ljubiteljem.
Več kot 14-minutni »Further Away« je epska pustolovščina kompleksnih ritmičnih preskokov in razvejanih simfoničnih aranžmajev, katere med seboj na fascinanten način povezuje Nichollsovo melodramatično petje. V ozadju je slišna tudi pastoralna melodija na flavti. S skrivnostnim vzdušjem prepojeni uvod odda prostor udarni in kompleksni inštrumentalni sekciji, kjer počasi narašča tesnobno ozračje. Jowittove fantastične bas linije še poudarijo razgibane časovne prehode, medtem, ko je Nichollsova vokalna teatralnost vnovič posebna zgodba zase. Ep doseže klimaks s Holmesovo monumentalno kitarsko solažo, čemur sledi zmagoslavni zaključek, ki vsebuje enega izmed najboljših izhodov v povesti angleških neoprogrockovskih prvakov.
»Leap Of Faith« se odpre s klavirsko melodijo, nakar Nichollsov vokal hitro izgradi večplastno, nekoliko ‘viktorijansko’ atmosfero, pri čemer je refren vnovič obdarjen z močnimi spremljevalnimi harmonijami ter podprt s šelestečimi sintetizatorskimi teksturami. S počasnejšim tempom podprti »Came Down« predstavlja svečano obarvani zaključek albuma, v klasičnem IQ slogu, čeprav ni mogoče prezreti, da so se ogromno trikov, kako uspešno ustvariti zmagoslavno simfoprogrockovske razodetje, naučili od svojih velikih vzornikov, se pravi Genesis.
IQ so na »Ever« obnovili zmagovito simfoprogrockovsko formulo, spodobno modernizirali svoj zvok ter ustvarili nekaj nadvse vznemirljivih del, katere večinoma razganja od melodramatičnosti, zato ni presenetljivo, da gre za enega ključnih dosežkov njihove pestre kariere in obenem britanske (neo) prog scene iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prav skupine kot so IQ, Pendragon, Jadis ter nekoliko kasneje še Arena in Pallas so v devetdesetih uspele revitalizirati britansko starošolsko progrockovsko sceno potem, ko se je ob koncu osemdesetih ter po mutaciji Marillion v artrockovsko zasedbo zdelo, da bo neo-progrock scena postala stvar preteklosti. IQ je pozitiven odziv na »Ever« dal pomemben zalet pri kovanju njihovega prihodnjega, konceptualno obarvanega, dvojnega studijskega projekta z naslovom »Subterranea« (1997).
Zasedba
Peter Nicholls – vokal
Mike Holmes – kitare
Martin Orford – klaviature, flavta, spremljevalni vokal
John Jowitt – bas kitara, spremljevalni vokal
Paul Cook – bobni
Produkcija
Mike Holmes
Seznam skladb
1. The Darkest Hour (10:52)
2. Fading Senses (6:35)
3. Out of Nowhere (5:09)
4. Further Away (14:30)
5. Leap of Faith (7:21)
6. Came Down (5:56)
