Izvajalec: Shellac (of North America)
Založba: Touch and Go Records
Izid: year
Trajanje: 42:19
Ocena: 4.9/5
Kateri bend bi lahko imel na naslovnici albuma italijanskega hrta, obkroženega s sadjem in zelenjavo, ki ga od spredaj vidiš zadaj in od zadaj vidiš spredaj? Shellac, itak. Pes z naslovnice je Uffizi, pes Todda Trainerja, bobnarja benda. Uffizi je nekakšna bendova maskota, prisoten je na vajah, na snemanjih, Todd trdi, da ob njihovi glasbi noro uživa. To sicer ne pove veliko o albumu, je pa sigurno tiste vrste anekdota, ki bendu daje prav svojevrstno identiteto. In če je kak bend svojevrsten, potem so to sigurno Shellac.
Seveda taka carska naslovnica dela konkurenco glasbi. Shellac so nekako morali kontrirati Uffizijevi podobi, s tem pa so morda ustvarili celo najboljši album v svoji karieri, čeprav bi prej rekel, da so vsi njihovi albumi najboljši albumi njihove kariere. Po eni strani Exellent Italian Greyhound vsebuje vse, kar je ime Shellac predstavljalo v 90. letih (in seveda to nadaljuje do današnjega dne), vse nazore Steva Albinija, po drugi strani pa deluje neverjetno sofisticirano, kar je morda celo prvič opaziti na Shellac albumu. Ta sofisticiranost je seveda taka izmuzljiva kvaliteta pri Shellac, sploh ko Albini omenja kurce (»Genuine Lulabelle«), ko kot zadnji človek in DJ na svetu posveča komade posameznim dekletom (»The End of Radio«) in ko enostavno blebeče ekscentričnosti (kar sicer ni Albinijev zaščitni znak, ampak odseva celoten zeitgeist ere 80. in 90. let neodvisne scene), ampak jo je nedvomno čutiti v Albinijevem kitarskem zvoku, v prepletenosti ritem sekcije in kitare, v zabrisanosti glasbenikovih vlog, žanrov in resnosti sporočilnosti benda.
Exellent Italian Greyhound je na nek prav poseben način spomenik vsem bendom, v katerih je bil Steve Albini. Seveda ne trdim, da se Steve glasbeno ne razvija, čeprav pri svojih 50. še vedno zgleda kot (stereo)tipično zmeden, nekoliko neurejen študent s prevelikimi očali (s čimer ne oddaja niti drobca hisperske podobe, kar je dandanes težko doseči), ampak plata prav gradi na vsem, kar je izjemno na Shellac, pa poprej Rapeman in Big Black. Steve Albini kljub nemogočnosti še vedno izpopolnjuje svoj zaščitni robotsko-kovinski zvok kitare, Weston si spet izmišlja najbolj nemogoče in raznovrstne kombinacije basovskih tonov (mora pa enkrat ustreči basistovskemu klišeju, tako da ubožec celoten komad »The End of Radio«, ki šteje dobrih 8 minut, v živo pa preseže 10 minut, igra neprestano tri iste tone), Trainer je pa itak tipično odfukan cel album. Besedila so mešanica genialne sodobne poetičnosti, kritičnosti ter domiselnih metafor in nenadzorovanih krikov, trapastih fraz in je na splošno en tak duhovit in odkrit poklon punk rocku in s tem Albinijevemu neodvisnemu duhu.
Še vedno pa to ni tisto jedro plate, tisto več, tisto, kar ni le homage, če ste napisano dojeli tako. To je kljub vsemu glasba, ki skozi matematično progresivne strukture še vedno ponuja inteligentne, preproste in inteligentno preproste rešitve, da gre za združevanje nekega nebrzdanega punk rock odnosa, neke DIY tehnike, pri čemer dobimo občutek, da je vse tako na prvo žogo, in res progresivnih, hudo zamišljenih struktur, zvočnih nians, poudarkov, prehodov, kontrapunktov, atonalnosti, disonantnosti itd. Shellac se ne zanašajo na pretekle ideje, temveč še vedno iščejo nove rešitve, nove zvoke, torej vedno nekaj novega, nekaj svežega, nekaj še ne slišanega in posledično zanimivega. Tudi če vam glasba ni všeč, ne morete trditi, da ste kaj podobnega že slišali – razen morda skozi zapuščino prej omenjenih (Albinijevih) zasedb. Ampak še nobena ni bila tako izpiljena, tako obsežna in zaobsežena kot Shellacov Exellent Italian Greyhound.
Kaj je potem Excellent Italian Greyhound? Zagotovo dokaj specifična plata za dokaj specifično publiko. Ni punk rock. Ni math rock. Ni noise rock. Ni zajebantska in ni resna. Resno, kaj sploh je Excellent Italian Greyhound? Jebeno kaj predstavlja ta s sadjem in zelenjavo obkrožen italijanski hrt? Vse, kar je bistvenega, prvinskega in nenazadnje dobrega v umetnosti, hkrati pa predstavnika prav posebnega zeitgeista, filozofije, miselnosti in domiselnosti? Ali, kot večkrat skromno pravi Albini, le navadno glasbo, ki jo dela navaden bend? Na oboje lahko odgovorimo z da in ne. Excellent Italian Greyhound je torej pred dejanskim poslušanjem albuma le Shrödingerjev pes, s poslušanjem pa lahko postane – vse.
Zasedba
Steve Albini – kitara, vokal
Bob Weston – bas kitara, vokal
Todd Trainer – bobni
Produkcija
Steve Albini
Seznam skladb
1 The End of Radio
2 Steady As She Goes
3 Be Prepared
4 Elephant
5 Genuine Lulabelle
6 Kittypants
7 Boycott
8 Paco
9 Spoke
