Izvajalec: Winterborn
Založba: Massacre Records
Izid: year
Trajanje: 55:41
Ocena: 4/5
Winterborn so finski power metalci z občasnimi blagimi odkloni k progresivnemu metal zvenu. Vokal je avtoritativen, poveljujoč izdelan in melodičen. Uspešno premaguje širši razpon tonalitet in v tem ostaja vseskozi prepričljiv. Po načinu jemanja melodije v verzih, ni težko ugotoviti, da je na njegov razvoj v preteklosti inspirativno vplivalo poudarjeno poslušanje Ronnie James Dio-a, ker pa njegov lastnik (lahko občasno) dodaja kanček raskavosti, vleče barva in slog petja na vokal Mike Dimeo-a (ex-Riot, ex-Masterplan, The Lizards).
Winterborn v prvi vrsti lovijo melodično perfekcijo. Njihove skladbe posedujejo epskost in bombastiko, antemične refrenske napeve. Generičnost je rak rana današnjega časa v roku in metalu in tudi Winterborn le s težavo temu ubežijo. Torej novega ni nič na obzorju. Preverjena šablona power metala, a z lepo mero inteligentne barvitosti, ki je plod vnosa večje motivske razgibanosti, katera bruhne na plano zlasti v srednjih instrumentalnih delih (Chaos Dwells Within je prvi tipičen primer, s poudarjeno navzkrižno komunikacijo solaž na relaciji klaviature – kitara). Ali npr. v The Winter War, kjer še posebej prihaja do izraza agresivno supersonično soliranje klaviatur, ki dosega vrhunec v eksplozivem zaključnem “crescendu”, ko se skladba prelevi v pravi metalski vihar.
No to pa ni vse. V zvok se rad prikrade objem klaviataur s Hammond efektom, ki spremlja spuščen preprost riff v ozadju skladbe Seven Deadly Sins, srednje orientiranega tempa, nabita z melodično pompoznostjo, ki jo vnaša vokalni pristop in ki bi nemara vzbudila zanimanje vseh, ki častite starošolkse Rainbow ali pozne (beri: melodične) Black Sabbath. Izredno lep štikl, močno nagnjen k prvinam melodičnega hard rocka in prežet z občasnim metalskim vpletanjem dvojne bas boben stopalke, torej dinamično skreiranim rokovnjaštvom več razpoloženjskih stanj. Impresivna in smela poteza, ki glede na udaren, invadiven, enostavnejši galop začetka albuma zelo preseneti in vsebino albuma dvigne na višji kakovostno izrazni nivo. The Land Of The Free preverjeno sledi opisanemu kalupu, kjer Winterborn najbolj zrelo postavijo svoja jajca na plano, da jim potem lahko tudi brez zavor natančno izmeriš do kod odnese vsebino uda. Bombastika refrena je strupeno melodično nalezljiva. Generično, a produkcijsko maksimalno prepričljivo, motivi so jasno definirani, melodičnost deluje lahko zasužnjujoče. Namen dosežen!
Winterborn so podjetni fantje. Za novi album so mislili prav na vse. Trenutke akustike, kot sta uvod- pri čemer so ukradli stari Running Wild štos, ali Uverture 1939! Potem je tu Emptiness Inside, ki odstopa na albumu po starošolskem duhu prvenca Dream Theater ali “Rage For Order/Operation Mindcrime” Queensryche era prijemih (pozorni bodite na tip kitarskih fraz in njihovo večplastno prelivanje). Gre za še eno mini epsko suito, kjer so Winterborn najbolj prepričljivi. Nightfall Symphony je zanimiv križanec, ki v predrefrenu diši po old power metal ameriški neuravnovešenosti zgodnjih Queensryche, ali celo Savatage, v katero se naseli (refren!) poltonsko zavijanje poznih Black Sabbath. Fantje znova dvignejo visoko zaveso metalskega prahu skozi razbijaško rohneči pospešeni Last Man Standing, ki bi po vražji napadalnosti z lahkoto nadomestila otvoritveno Black Rain. Album zaključi še ena epska suita, ki meri v dolžino preko deset minut in predstavlja nov vrhunec albuma. Na pravem mestu. V zaključku torej. Uvod v tej zaključni Another World je zanimiv za tiste, ki poznate stare Vanden Plas. Torej simfoničnost in pomp s produkcijsko polnostjo izpostavljenega utripa živosti. Možje si dovolijo celo ritmično lomiti riff predrefrena, kar nakazuje neposredno progresivno bit skladbe. Vanden Plas ostajajo posrečena referenca tudi v impozantno dovršenem visoko melodičnem refrenu, kjer ohranjajo dramatično vzdušje tudi v nadaljevanju, pa vse do konca albuma, na visokem nivoju.
To je drugi Winterborn album, ki pa nadgrajuje prvenec. Pohvali se lahko z večjo mero konsistence in še bolj izpostavljenim izraznim fokusom za katerim stremi ekipa Winterborn. Generičnim prijemom navkljub, gre za album, ki je odsekan in sproduciran “na polno” in deluje na moč prepričljivo. Ko se posamezni dejavni elementi (gradniki) albuma seštevajo in množe v skupno telo, postaja jasno, da je pred nami album, ki je visoko kvaliteten in dovršen. Sledi v prvi meri iskanju perfektne melodije, nato izpostavljanje udarnosti, ki je nadgrajena z bravurozno mero simfonične bombastičnosti, ki bo vse dovzetne za skandinavski melanholični melos brez težav podjarmila. Glede na kopico nezanimivih metalskih albumov, ki izhajajo že drugo leto zapovrstjo, so lahko Winterborn pravi obliž za vaša (potencialno znaveličana) ušesa. Dajte jim priložnost. Skupina velikega talenta in lepega potenciala, ki zna pričarati izpod svojih pridnih rok v prihodnosti še marsikaj zanimivega.
Zasedba
Teemu Koskela – vokal
Pasi Vapola – kitara, spremljevalni vokal
Antti Hokkala – kitara, spremljevalni vokal
Jukka Hänninen – klaviature, spremljevalni vokal
Pasi Kauppinen – bas kitara, spremljevalni vokal
Lauri Bexar – bobni
Produkcija
Pasi Vapola
Seznam skladb
1. Black Rain (4:56)
2. Chaos Dwells Within (4:27)
3. Seven Deadly Sins (5:11)
4. Overture 1939 (3:17)
5. The Winter War (5:30)
6. The Land of the Free (6:10)
7. Emptiness Inside (6:49)
8. Nightfall Symphony (5:29)
9. Last Man Standing (4:30)
10. Another World (10:29)
