Izvajalec: Juliette And The Licks
Založba: Hassle Records
Izid: year
“Smash and grab I stole your heart, burnin’ rubber baby right from the start…” so besede, ki začnejo, ta, drugi album atraktivne ameriške skupine, Julliete And The Licks, poleg tega pa še zastavijo tempo celega albuma, s hitrostjo, predrznostjo in norostjo, ki zažiga skozi dobrih trideset minut, oziroma kratko malo rečeno, preko vse svoje dolžine!
Poleg tega že sami naslovi skladb, kot so Smash And Grab, Killer, Death Of A Whore, Mind Full Of Daggers, Bullshit King, ter drugi, nakazujejo, da to ni album za (pre)občutljive, na nek način je lahko to Juliettina preslikava, kultnega filma Natural Born Killers, v katerem igrata z Woodyem Harrelsonom zakonca Knox (Mallory in Mickey), ki se odpravita na morilsko popotovanje po Deželi upanja in sanj, v glasbeno sfero.
Pesmi so v večini krajše narave in zato toliko bolj intenzivne in neposredne, to, da je za bobni sam Dave Grohl, samo še dodaja eksplozivnost in surovost, ki se sprošča vseskozi. The Licks, ki vztrajno kopljejo za vsemi možnimi rock prijemi, ki se jih lahko spomnijo pa so stalno za petami Mallory oz. Juliette, kar jo vsekakor še bolj podžiga in z lahkoto dokaže, da je lahko za najboljši, najbolj “možati” rock, tisti od katerega tečejo solze, znoj in kri, ter nekateri drugi prekipevajoči hormoni (npr. testosteron), v bistvu najprimernejša ženska! In res je Julliete v tej vlogi, kot nekakšen ženski ekvivalent Iggyju Popu! No, ali pa vsaj, kar se besedil tiče, kot so “I’m spinning around the room and I can’t sleep, your little girl wants to fffffff”, lahko najde družbo med glasbenicami, kot so PJ Harvey, Karen O ali pa Merrill B. Nisker, bolj znana pod imenom Peaches. Poleg teh očitnih namigovanj, z željo po konkretnem “zbližanju”, pa se v besedilih rada dotakne tudi drugih odnosov med moškim in žensko. Najraje prav tistih, družbeno pogojenih, ki določajo že tradicionalno, (dominantno) vlogo moškega in (podrejeno) vlogo ženske, “That 13-inch boot don’t make you a man!”, seveda ne, potrebnega je veliko več! Sociološke stvari se stopnjujejo do nekakšnega klimaksa v skladbi Death Of A Whore, kjer nesreča zopet doleti žensko, žensko, ki je smatrana, kot objekt, kot umazana ulica, ta pa je obenem tudi edino sredstvo, ki ji omogoča preživetje. Obenem pa je ta pesem tudi nekakšen vokalni vrhunec, saj po brutalno odpeti ponavljajoči se kitici “Fuck, fuck you and fuck you some more…” pesem preide v nekakšen umirjen zaključek, “po neurju”, ter prvič in v bistvu edino krat, prikaže Juliette z izredno pomirjajočim, tolažilnim in obžalujočim glasom. Seveda, pa je za lik iz pesmi že prepozno, škoda je že narejena, vsakršna človeška dejanja pa preidejo v milost in nemilost Vsemogočnemu. Na njega, pa vsaj zaenkrat Juliette še ne računa, takoj v začetku naslednje pesmi Purgatory Blues, pove, da je sicer strmela k odrešitvi, vendar je v bistvu ne potrebuje, z besedami “I thought I needed redemption, but I let that thought go!”. Bojevnica do konca! In takšen je tudi album “Four On The Floor” v samem bistvu. Problemi, ki se skrivajo v besedilih, katerih sem se na kratko dotaknil so sicer tu, vendar so sekundarnega pomena oz. za bolj analitične poslušalce, v ospredju je nedvomno energija, ki dela ta izdelek zanimiv, mogoče bolje rečeno, obvezen del, bolj živahnih, živosrebrnih večerov!
Zasedba
Juliette Lewis – vokal
Kemble Thel Walters – kitara
Todd Morse – kitara
Jason Womack – bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIK:
David Grohl – bobni
Produkcija
Juliette Lewis & Dylan McLaren
Seznam skladb
01. Smash And Grab
02. Hot Kiss
03. Sticky Honey
04. Killer
05. Death Of A Whore
06. Purgatory Blues
07. Get Up
08. Mind Full Of Daggers
09. Bullshit King
10. Inside The Cage
Trajanje albuma: 33:46
