Izvajalec: Dears, The
Založba: Bella Union Records
Izid: year
Montrealski sekstet perfekcionistov se vrača, tokrat z nekoliko manj “ambicioznim”, tretjim albumom. Manj ambicioznim, samo za to, ker je bil njihov predhodnik “No Cities Left” izpred dveh let, pravo megalomansko čudo, poln bogatih orkestralnih aranžmajev in produkcijsko (skoraj) brezhiben. Ena od boljših rešitev pri snovanju novega albuma je bila torej ta, za katero so se tudi odločili, da preprosto nekaj stvari zmanjšajo oz. jih sploh ne dodajo, ohranijo pa kvaliteto pesmi, ki je resnici na ljubo, najpomembnejša. Zgodovina popularne glasbe ima precej bogat arhiv “slabih”, nekreativnih in nekvalitetnih izdelkov z dobro produkcijo! Seveda je možno tudi ravno obratno, a dejstvo je, da če pesem nima tistega, nečesa pravega, ji nikakršna produkcija ne more pomagat!
The Dears so torej z “Gang Of Losers” ustvarili zvočno precej neobremenjen album, ki je morda celo nekoliko bolj “življenjski” od že omenjenega, glasbenim kritikom zelo ljubega, “No Cities Left”, obenem pa so ohranili in nadgradili vse prvine, ki so jih delale zanimive in privlačne takrat.
To, da skupina noče ponavljati vedno istih navad je zdaj torej očitno in tudi pravilno je tako, še vedno pa je zaznati, da je velik vpliv na njihovo ustvarjanje pustila skupina The Smiths. Posebej pevec Murray Lightburn, morda povsem nenamerno, rad zaide v vokalne vzorce, ki so lastni Morrisseyu. Zanimivo je morda to, da je Murray temnopolti Kanadčan, vendar je glasovno res neverjetno blizu britanskemu slavčku. To naj zveni bolj kot opazka in ne kot kritika, kajti enačiti jih z nekom nima smisla, kar so tudi sami dokazali s tem izredno barvitim, raznolikim in dokaj posrečenim albumom.
Glasbeno so se podali na potovanje po, navidez, lahkotnejših in bolj optimistično zvenečih melodijah, velik del zaslug za to gre predpisati predvsem Valeriji Jodoin-Keaton in Nataliji Yanchak, ki je postala medtem, gospa Murray Lightburn, ki skrbita za spremljevalne vokale v slogu dekliških skupin iz 50-ih in 60-ih let. Poleg tega je ustvarjene nekaj nove svežine, tudi zaradi redukcije prej omenjenih orkestralnih delov, ki so zveneli precej bolj, kot neke vrste komorni-pop. Kar se tiče besedil pa je nekoliko težje govoriti o lahkotnosti in brezskrbnosti. V glavnem se dotikajo bolj socialnih, vsakdanjih in nekoliko manj veselih tem, kar je razvidno že iz naslovov skladb, npr. Fear Made The World Go ‘Round, You And I Are A Gang Of Losers, Whites Only Party, Ballad Of Humankindness, I Fell Deep, ter druge. Murray je, kot pisec besedil očitno angažiran in precej kritičen do aktualnega stanja v politično-ekonomskem svetu, vendar pa mu, vsaj za enkrat, še nekoliko primanjkuje tiste izredne bogatosti besed, metaforičnosti ali pa neposrednosti in drznosti, ter predvsem, prepričljivejše interpretacije, ki bi ga lahko povzdignila v sam vrh sodobnih mojstrov pisane in govorjene besede. Prav tako pa je tudi sama glasba, sicer zelo poslušljiva in dostopna, čeprav daleč od nekih že neštetokrat preverjenih glasbenih formulah uspeha, še premalo svojeglava, da bi jo v arhivu popularne glasbe lahko že uvrstili v povsem svoje poglavje.
Zasedba
Murray Lightburn – vokal, kitara
George Donoso – bobni
Valerie Jodoin-Keaton – klaviature, piščal, vokal
Natalia Yanchak – klaviature, vokal
Patrick Krief – kitara
Martin Pelland – bas kitara
Seznam skladb
01. Sinthro
02. Ticket To Immortality
03. Death Or Life We Want You
04. Hate Then Love
05. There Goes My Outfit
06. Bandwagoneers
07. Fear Made The World Go ‘Round
08. You And I Are A Gang Of Losers
09. Whites Only Party
10. Ballad Of Humankindness
11. I Fell Deep
12. Find Our Way To Freedom
Trajanje albuma: 48.07
