Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 39:46
Ocena: 5/5
“Gazeuse!” je prvi Gong album, kateri je nastal pod poveljstvom legendarnega, žal že pokojnega francoskega bobnarja Pierrea Moerlena. V ZDA je izšel pod imenom “Expresso”, da “preprostim” Američanom ne bi bila preveč moteča francoska beseda za karbonizirano vodo oz. sodo. “Gazeuse!” je nadaljeval s temperamentno jazz fusionistično usmeritvijo, kakršno so napovedali že na odličnem predhodnem albumu “Shamal” (1975) in katera je bila svetlobna leta daleč od nekdanjega psihadeličnega space rocka pod vodstvom ekscentričnega Daevida Allena, čeprav so si delili skupno zgodovino. Album je predstavljal še korak naprej pri Moerlenovem raziskovanju melodičnih in tehnicistično dovršenih oblik jazz rock fusiona pri katerem se je izogibal pretiranemu skladateljskemu kompliciranju in razvlečenim improvizacijam, kar je bilo ponavadi značilno za večino sorodnih skupin. V nasprotju s predhodno prakso je v celoti inštrumentalen in brez kančka psihadeličnega mantranja.
Osrednji zaščitni znak Moerlenovih Gong pri njihovem pristopu k jazz fusionu, kakršnega se lahko občuti skozi celoten album, je bila obširna uporaba raznolikih tolkal na čelu s ksilofonom, marimbo in vibrafonom, kar je posameznim stvaritvam ves čas zagotavljalo nenavadno topel in melodičen zvok ter vnašalo rahel pridih svetovne glasbe. Z izogibanjem dolgometražnim improvizacijam so Moerlenovi Gong spadali med najbolj melodične jazz fusion zasedbe svojega časa.
Moerlen se je moral že pred izidom “Shamal” sprijazniti s slovesom legendarnega kitarskega posebneža Stevea Hillagea, a za njim ni dolgo žaloval, saj je v svoje vrste uspel privabiti jazz rock fusionističnega kitarskega velemojstra Allana Holdswortha (ex-Igginbottom, Tempest, Nucleus, Soft Machine, The New Tony Williams Lifetime). Slednji se je svojim unikatnim slogom igranja popolnoma ujemal z Moerlenovimi načrti pri oblikovanje lastne, na daleč prepoznavne oblike jazz fusiona. Holdsworthova svojstvena kitarska tehnika, ki je prek pogoste rabe mehkih prijemov vsebovala simultano menjavanje polnih akordov in arpedžijev, je bila primerna za široko paleto igralskih slogov; od skorajda trdo rockovskih manir, klasičnih jazz improvizacij do prehajanja v latino melos s pomočjo akustične kitare. Kitarski imenitnež in edini Anglež med Francozi je na tem albumu v svoj repertoar vključil tudi violino in pedal steel, kar je bilo zanj prej izjema kot pravilo. Historično kontinuiteto je zagotavljal saksofonist in flavtist Didier Malherbe, edini preostali član originalnih, Allenovih Gong. Raznoliko tolkalno sekcijo so gradili bodoči Miles Davis in Weather Report tolkalist Mino Cinelu, tedanje Moerlenovo dekle Mireille Bauer ter njegov mlajši brat Benoit, ki je postal reden član večine bodočih inkarnacij skupine.
Večino kompozicij na albumu sta ustvarila Moerlen in Holdsworth. Izjema je bil zaključni “Mireille”, katerega je ustvaril nekdanji Magma basist Francis Moze. Moerlenova tovarišija že z uvodno poslastico “Expresso” poslušalca popelje sredi široke planjave razgibanih, a prefinjeno stkanih tolkal sredi katerih občasno penetrirajo Holdsworthove udarne kitarske fraze ter solaže in temperamentni navali Malherbejevega saksofona. Končen rezultat je izjemno toplo vzdušje, kjer se tehnicistična inštrumentalna perfekcija spogleduje z zavidljivo stopnjo melodike ob ustrezni meri fusionistične ritmične nepredvidljivosti.
“Night Illusion” je Holdsworthova skladateljska mojstrovina, kjer kitarski velemojster prek presunljivih solaž in poigravanja z duhovitimi kitarskimi frazami slikovito demonstrira, zakaj še danes spada med najbolj čislane kitariste v jazz fusionu. Njegove temperamentne poteze in Moerlenove bobnarske juriše v ozadju umirjajo nežni okraski na vibrafonu in marimbi. Slednji pridejo do poudarjenega izraza na epski, deset minutni pustolovščini “Percolations, Pts. 1 & 2”, kjer s pomočjo tolkal in občasnih vnosov saksofona izgradijo vrsto eksotičnih in hipnotično zapeljivih melodij s čimer ustvarijo prvovrstno orientalsko vzdušje. Z nenadnim prehodom v hitrejši tempo se na Moerlenovo bobnarsko pobudo z inštrumenti počasi vključi celotna tolkalna sekcija ter splete eno izmed ambientalno in ritmično najbolj dovršenih kompozicij v povesti skupine. Vsa ta tolkalna raznovrstnost pa ni nič v primerjavi z zaključno Moerlenovo solažo ob kateri se bodo pocedile sline vsem tistim, ki kaj dajo na bobnarske bogove.
Holdsworth se s svojo električno kitaro vrne v velikem slogu na “Shadows Of”, kjer narekuje tempo te strukturalno visoko dovršene kompozicije, znotraj katere je moč zaslediti tudi nekaj odličnih improvizacij na Malherbejevi flavti. Kitarski velemojster s svojo supersonično solažo, kjer arpedžiji letijo kot za stavo, ponovno demonstrira kombinacijo izjemne hitrosti ter pritajenega posluha za melodiko, ne da bi ob tem poskušal zasenčiti ostale inštrumentaliste. Ta sijajna kompozicija v drugem delu vsebuje zanimiv preobrat, saj krajšemu premoru sledi dramatična sekcija z latino pridihom za kar je “kriva” Holdsworthova kitara ter temperamentna raba tolkal. “Esnuria” je še ena dih jemajoča tolkalna ekstravaganca pod Moerlenovo dinamično bobnarsko taktirko, medtem ko Holdsworth in Malherbe s svojimi ognjevitimi kitarskimi oz. saksofonskimi pasažami znova uničujeta konkurenco. Duhoviti etno okraski vse skupaj umirjajo in skrbijo za čarobno vzdušje.
Zaključna Mozejeva stvaritev “Mireille” je nežna baladeska posvečena tolkalistki in Moerlenovi družici ter za jazz fusion gurmane nedvomno najmanj zanimiva kompozicija na albumu. S pomočjo melanholičnih akordov na akustični kitari ter nežnih prijemov na klavirju ustvarijo prijetno in izjemno krhko melodijo ob kateri se zlahka otopli srce še tako hladne dečve. Kot pikantno podrobnost naj ob tem omenim, da je Moze menda Malherbeju speljal njegovo varovanko že nedolgo po izidu albuma, ne da bi se ta ob tem kaj dosti sekiral, kar je bilo nekako tipično za sedemdeseta, sploh kadar so bili v igri Francozi.
Z “Gazeuse!” so Pierre Moerlen’s Gong ustvarili enega svojih najimenitnejših izdelkov. Ta mojstrovina na raznovrstnih tolkalih baziranega jazz fusiona se odlikuje z izdatno mero melodičnosti in ambientalne topline, kakršno je bila v svojih najboljših časih sposobna pričarati Moerlenova tovarišija, podkrepljena s Holdsworthovimi za sapo pogubnimi kitarskimi umetninami. Medtem ko je bil “Shamal” v marsičem še tranzicijski album med dvema glasbenima svetovoma, je “Gazeuse!” postal merilo za vse nadaljnje albume Moerlenovih jazz fusionističnih Gong, kateri so v naslednjih letih v svoje vrste začeli kot za stavo privabljati sama vrhunska in že uveljavljena glasbena imena.
Zasedba
Pierre Moerlen – bobni, vibrafon, marimba, timpani, glockenspiel
Allan Holdsworth – kitara, violina, pedal steel
Mireille Bauer – vibrafon, marimba, glockenspiel, tom-tom boben
Benoît Moerlen – vibrafon
Didier Malherbe – tenor saksofon, flavta
Francis Moze – bas kitara, gong, klavir
Mino Cinelu – tolkala
Produkcija
Dennis MacKay
Seznam skladb
1. Expresso
2. Night Illusion
3. Percolations (1 & 2)
4. Shadows Of
5. Esnuria
6. Mireille
