Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Kajagoogoo
Založba: Spectra Records
Izid: year
Trajanje: 47:04
Ocena: 4.5/5
Kajagoogoo – že samo njihovo ime, pa naj to zveni še tako bizarno vesoljsko, porodi močne emocije pri vseh tistih glasbenih ljubiteljih, ki so aktivno preživeli osemdeseta ter svoje proste popoldneve večinoma preživljali ob poslušanju plošč in gledanju video uspešnic ene izmed najbolj unikatnih in kreativnih novo valovskih oziroma pop rockovskih skupin vseh časov, katero znajo zaradi zvokovne širine čislati tudi številni ljubitelji art rocka ter klasičnega rocka, zato bi bilo njihov vsesplošni glasbeni slog še najlažje označiti kot art pop.
Ta legendarna britanska skupina se je med nesmrtne zapisala sredi osemdesetih s tremi studijskimi albumi, prvencem “White Feathers” (1983) na katerem je bil glavni vokalist še famozni Limahl, “Islands” (1984), kjer je vajeti prvega grla prevzel basist/igralec chapman sticka Nick Beggs ter “Crazy Peoples Right to Speak” (1985), katerega so izdali pod imenom Kaja, na kar so devetdeseta, ko je new wave scena doživela zaton, v celoti “prespali”.
Njihovi številni hiti kot so “Too Shy, “Lion`s Mouth”, “Big Apple”, “Hang On Now”, “Turn Your Back On Me” in “Shouldn`t Do That” so v tem času že zdavnaj postali zimzeleni. Večina tistih, ki jih pozna zgolj površno, pa si jih je zapomnila predvsem po čudaških, natopiranih pričeskah in Limahlu, čeprav so s slednjim izdali samo prvenec in kasneje, v obdobju z Nickom Beggsom na glavnem vokalu, z artističnega vidika popolnoma zasenčili to zgodnjo fazo svoje kariere.
Fantje iz Kajagoogoo, zdaj že zdavnaj zreli dedci in izjemno cenjeni priložnostni glasbeniki, so se leta 2008, ko so dolgoletne pobude privržencev končno našle plodna tla, odločili ponovno združiti, podati na koncertno turnejo in prvič po več kot dvajsetih letih posneti nov album z naslovom “Gone to the Moon”. Uradna spletna stran skupine je album v obliki mp3 formata ponujala zastonj do februarja 2009, na kar je izšel še v obliki uradne zgoščenke.
“Gone to the Moon” je izšel le nekaj mesecev preden sta se vrnila originalni bobnar Jez Strode in Limahl, kateri se je po vseh teh letih nekako odločil, da se v kolektivno zavest glasbenih sladokuscev ne bi rad zapisal samo kot vodilni glas “NeverEnding Story”. Beggsu sta na albumu družbo delala dolgoletna pajdaša, kitarist Steve Askew in klaviaturist Stuart Croxford Neale, medtem ko je bobne na nekaterih kompozicijah odigral (priložnostni bobnar) Jonathan Atkinson. Preostali ritmični elementi so bili sprogramirani, medtem ko ne primanjkuje izobilja elektronskih vzorcev. Beggs je svojo pevsko poslanstvo opravil z odliko, tako da se Limahla niti malo ne pogreša. Ponekod pa je odigral tudi sintetizatorje in se z Askewom izmenjal na kitari.
Kajagoogoo na “Gone to the Moon”, ki je v marsičem slogovno nadaljevanje klasike “Islands”, dokazujejo, da so po vseh pretečenih letih enostavno neverjetni, kar se tiče artistične globine in sposobnosti kreiranja hipnotično nalezljivih melodij, saj se v nasprotju z večino glasbenih sodobnikov starajo kot dobro vino; starejši kot so, boljši so. Na albumu ne primanjkuje osupljive ambientalne širine, aranžerske kreativnosti in duhovitih ritmičnih zamislic, kar je lepo razvidno že na uvodni-naslovni skladbi, kjer odebeljena plast chapman sticka v navezi s senzualno zacmarjenim kitarski rifom odda prostor nagajivi, pobalinsko-otroški melodiji. Slednja zveni kot, da bi prihajala iz sredine peskovnika, kjer se mimoidočim posmehuje nekakšen dvorni norec.
Tisto, kar prebudi izdatno mero nostalgije v vseh privržencih, ki so si z novim albumom zaželeli vrnitev v “zlata” osemdeseta, pa je izvrsten refren, ki več kot očitno potegne na Limahlov nepozabni solo zimzelen “NeverEnding Story”. Velemojster chapman Sticka Beggs, ki v zadnjih letih navdušuje tudi kot basist pri solo skupini legendarnega ex-Genesis kitarista Stevea Hacketta, ima po vseh teh letih še vedno izvrstno ohranjen vokal. Večine besedil na albumu se ne bi sramovali tudi kakšni space rockerji, saj se skoraj vsa nanašajo na vesoljske polete in vznemirljive obiske neznanih nebesnih teles.
“Smile” ima klasičen novo valovski ritmični utrip s krepkim, elektronsko začinjenim sintetizatorskim zaledjem, medtem ko večglasja v njegov vsesplošen ambient širijo nadvse všečen romanticizem. “Tracy” ima po zaslugi izpostavljene rožljajoče linije chapman sticka nagruvan funkovski ritem, številne zanimive elektronske efekte na sintetizatorju ter klasičen pop rockovski refren z ljubezenskim besedilom. Za nobeno izmed kompozicij na albumu ni mogoče trditi, da gre za čisti pop rock, saj Kajagoogoo med seboj uspešno mešajo elemente elektronike, klasičnega rocka, funka in celo jazza. “Moon in Motion” je krajše delo, kjer je visoko-nostalgični ambient podložen s krhkimi klavirskimi pasažami in ritmično stopnjujočimi se elektronskimi vzorci. “First Girl On Mars” zveni kot, da bi bil ustvarjen nekje sredi osemdesetih. Mogočen kitarski rif prebija skozi pestro valovanje elektronskih vzorcev in podmazano linijo chapman sticka, medtem ko je Beggsov vokal to pot speljan skozi številne efekte. Tudi tokrat se jim posreči ustvariti izrazito hipnotično-nostalgičen refren.
“Tears” je še ena imenitna stvaritev s številnimi vokalnimi efekti. Na njej se med seboj mešata neopisljiva melanholika ter nostalgija, medtem ko rafinirano čista produkcija vnovič močno potegne na osemdeseta. Vrhunec albuma pa predstavlja fenomenalni “The Last Day”, kompozicija z največjim hit potencialom in čudovitim epskim ambientom. Uvodni del po zaslugi enigmatičnega vzdušja, ki je posledica valujočih simfoničnih tekstur na sintetizatorju, celo potegne na nekatere aktualne stvaritve sodobnih prog rockovskih zastavonoš Porcupine Tree. Zmago pa po pričakovanju vnovič pobere izjemno lep in ambientalno bogat refren, kateri poslušalca v trenutku hipnotizira.
Kratki inštrumental “Excerpts form the Falling Man” gradi enigmatično-pastoralno vzdušje na račun prijetne akustične melodije. “Table For One” je še en novo valovski bombonček z nostalgično plastjo sintetizatorjev, spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in inovativnimi elektronskimi vzorci v ozadju. “Nightingales” ima skorajda čarobno vzdušje s fuziranjem pastoralne akustične melodije in simfonike. “Spring`s Eternal Dance” je Nickova solo pustolovščina na chapman sticku. Zaključni “Rocket Boy”, ki je bil originalno ustvarjen že v osemdesetih in izdan kot single, s hudomušnimi sintetizatorskimi pasažami, večglasji in krepko kitarsko frazo predstavlja zanimivo križanje popa, trdega rocka in surf rocka.
Kajagoogoo so vnovič med nami, močnejši in samozavestnejši kot kdajkoli prej, saj so z “Gone to the Moon” ponudili kronski dokaz, da je možno tudi po več kot dvajsetih letih popolne studijske hibernacije ustvariti mojstrovino. S povratnikom Limahlom v postavi pa se jim v prihodnosti nedvomno obetajo še številni drugi vznemirljivi studijski in koncertni projekti.
Zasedba
Nick Beggs – vokal, bas kitara, chapman stick, klaviature, tamburin, programiranje
Steve Askew – akustična kitara, električna kitara, programiranje
Stuart Croxford Neale – klaviature, programiranje
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Jonathan Atkinson – bobni
Anna Conti – flavta
Produkcija
Kajagoogoo in Mark Downie
Seznam skladb
1. Gone to the Moon
2. Smile
3. Tracy
4. Moon in Motion
5. First Girl on Mars
6. Tears
7. The Last Day
8. Excerpts from the Falling Man
9. Table for One
10. Nighingales
11. Spring´s Eternal Dance
12. Rocket Boy
