Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gilmour, Jim
Založba: Progrock Records
Izid: year
Trajanje: 57:22
Ocena: 4/5
Jim Gilmour je priznani kanadski klaviaturski virtuoz, ki originalno izhaja iz škotskega višavja od koder se je nedvomno navzel velikega deleža svojih velikih glasbenih melanholij. Njegova običajna baza glasbenega operiranja so legendarni kanadski art rockovski posebneži Saga pri katerih je poleg bratov Crichton, zlasti po odhodu pevca Michaela Sadlerja, ena izmed vodilnih ustvarjalnih sil. Kadar nima običajnih obveznosti s Sago (in to se dogaja sila redko), se Jim zabava z raznimi samostojnimi projekti.
Že njegov prvi, kratkotrajni projekt GNP, katerega je leta 1986 ustvaril skupaj z nekdanjim Saga bobnarjem Steveom Negusom po začasnem odhodu iz te skupine, je bil nadvse zabaven eksperiment, ki je opozoril, da se Jim lahko odlično znajde tudi na svojem. Na “Instrumental Encounters” iz leta 1996 se je preizkušal predvsem v inštrumentalno-klasicistični vlogi virtuoza na področju neortodoksnega snovanja aranžmajev, ki so ponavadi značilni za klasično glasbo. Na “Great Escape” pa je Jim ubral popolnoma drugačen pristop in okoli sebe zbral ekipo sestavljeno iz kitarista Johna Bianchinija ter bobnarjev Rogerja Banksa in Christana Simpsona. Slednji je bil v tem obdobju tudi kratkotrajni Saga bobnar (album “Network”). Christian je bil zaradi svoje rušilne, a precej premočrtne bobnarske tehnike, ki jo je demonstriral na “Network” deležen številnih kritik. Jimu ga je tu uspelo nekako obrzdati, nekoliko tudi po zaslugi dodatnega bobnarja, ki v ritem sekcijo vnaša nekoliko širšo dimenzijo.
Jimu se je na “Great Escape posrečilo” ustvariti zbirko med seboj izjemno raznolikih skladb, katerim je skupno samo to, da so vse po vrsti pokorjene njegovemu prepoznavnemu aranžerskemu geniju in virtuoznim vragolijam na klaviaturah. Eklektična narava albuma ponuja bogato mešanic skladb, kjer se najdejo pretežno elementi simfoničnega prog rocka, v manjši meri jazz rock fusiona, ščepec prog metala in pop rocka ter utrinek klasične glasbe.
Kako si Jim predstavlja idealni poligon za svoje virtuozne eksperimente lepo pokaže že uvodna “No Sign” z izobiljem mnogobarvnih klaviaturskih aranžmajev in rušilnimi bobnarskimi stampedi. Jim nikoli ni skrival, da je na njegov slog igranja najbolj vplival legendarni multi-inštrumentalist Eddie Jobson (ex-Curved Air, Roxy Music, Frank Zappa, UK, Jethro Tull). Medtem, ko pri Sagi to dejstvo ni bilo vselej izrazito, si je na “Great Escape” vzel veliko prostora za trenutke za katere se včasih zdi kot, da bi bili njegovo posvetilo Eddieju. “Great Escape” je na splošno zelo dobro razporejen med inštrumentali in stvaritvami, ki vsebujejo Jimovo petje.
Mnogi pozabljajo, da Jim ni samo izjemen klaviaturist, temveč tudi zelo dober pevec, ki je obdarjen s povsem unikatno barvo glasu. Čar njegovega unikatnega falseta pride do še posebno izrazitega učinka na “Lost Along the Way”, kjer se mu na spremljevalnih vokalnih harmonijah pridruži ženski vokal Corrine Tofani. Aranžmaji med akustično kitaro in simfoničnimi teksturami klaviatur so v odličnem sozvočju in tvorijo melodično konstanto med posameznimi virtuoznimi solažami na klaviaturah. To je tudi ena izmed najboljših stvaritev na albumu. Na “Killarney Sunrise Jim demonstrira perfektno umevanje nekaterih elementov jazz rock fusiona, ki jih na energičen način demonstrira na svojem električnem klavirju in sintetizatorju.
Na “The Northwind” Jim dokazuje, da je bil vedno mojster kreiranja velikih melanholij in nostalgije, kar se tiče atmosfere te skladbe. Njegovo romantično petje v ozadju spremlja elegantno izmenjevanje subtilnih pasaž na kitari, običajno bogastvo sintetizatorskih tesktur in spremljevalne ženske vokalne harmonije. Že v naslednjem hipu, natančneje na “Radiant Lake”, se ponovno preda jazz rock fusionistični duhovitosti ter na klavirju in sintetizatorjih med posameznimi melodičnimi pasažami odigra vrsto šegavih improvizacij, katerih se ne bi sramoval tudi kak uveljavljen jazz klaviaturist. Jimove solistične spretnosti na klavirju dobivajo nove dimenzije na odličnem “Carden Isle” na katerem se mu posreči pričarati še posebno eterično vzdušje. Na večini kompozicij je čutiti tudi močan pečat ambientalne narave, ki je bila več kot očitno navdahnjena z Jimovimi obiski kanadske divjine.
Pretresljiva balada “Wasteland” ponovno dokaže vse pevske kvalitete tega izjemnega glasbenika, ki se je med ljubitelje kvalitetnih rock balad za večno zapisal z nepozabnim petjem na Saga klasiki “Scratching The Surface”. Simfonično progresivno rockovska poslastica “Canoe Do It?” stvari spet nekoliko bolj zaplete in Jim se spet izkaže kot sapo jemajoči virtuoz. Posamezne pasaže na sintetizatorjih, ki so odigrane z osupljivo hitrostjo so denimo kompleksnejše od česarkoli kar je do zdaj ustvaril s Sago medtem, ko so zelo lepi orkestralni aranžmaji skomponirani na res zavidljivi ravni.
Jim je bil pri Sagi vedno glavni mentor njihove progresivno rockovske plati zato ne preseneča, da se “Great Escape” po naravi posameznih del uvršča v kompleksnejše glasbene vode. Ljubitelji legendarnih klaviaturskih virtuozov kot so Keith Emerson, Rick Wakeman, Tony Banks in seveda Gilmourjev veliki vzornik, Eddie Jobson, bodo na tem albumu našli veliko razlogov za užitek. Jimove virtuozne glasbene umetnine, katerih je na “Great Escape” v obilju, jim bodo lahko popestrile številne urice, ko si bodo zaželeli nečesa virtuoznega, a obenem prežetega s preprostostjo in toplino. “Great Escape” je na prvem mestu navdušujoč izdelek do sebe izjemno skromnega glasbenika, ki ne potrebuje nobene široke publicitete, da bi dokazal, da je eden najboljših svoje hitroprstne obrti.
Zasedba
Jim Gilmour – vokal, klaviature
John Bianchini – kitara
Christian Simpson – bobni
Roger Banks – bobni
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Corrina Tofani – spremljevalni vokal
Produkcija
John Bianchini & Jim Gilmour
Seznam skladb
1. No Sign
2. Algonquin
3. Lost Along the Way
4. Killarney Sunrise
5. Northwind, The
6. Radiant Lake
7. Carden Isle
8. Wasteland
9. Canoe Do It?
10. Last Portage
