Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Happy The Man
Založba: Arista Records
Izid: year
Trajanje: 49:07
Ocena: 4.5/5
Happy The Man so bili ameriški progresivni rockerji, ki so nastali leta 1973, potem ko sta kitarist Stanley Whitaker in basist Rick Kennell ugotovila, da imata podobne glasbene vizije. Klasično Happy The Man postavo, ki je konec sedemdesetih posnela oba njihova najboljša albuma, sta dopolnjevala še klaviaturist/saksofonist/flavtist Kevin Wyatt in klaviaturist Kit Watkins (kasneje Camel), medtem ko je bila bobnarska pozicija precej manj stabilna. Na prvencu so sodelovali z originalnim bobnarjem Mikeom Beckom, medtem ko različni poskusi s pevci niso bili uspešni, zato je vokalne naloge od sredine sedemdesetih dalje opravljal kar kitarist Whitaker.
Po številnih naporih so Happy The Man leta 1977 pri založbi Arista vendarle izdali svoj istoimenski prvenec, ki je bil s svojo nepredvidljivo, večinoma inštrumentalno naravo eden boljših dosežkov v povesti ameriškega progresivnega rocka. »Happy The Man« je produciral Ken Sott, ki se je izkazal s producentskim delom na albumih Davida Bowieja, Supertramp, Kansas in Level 42, če se našteje samo nekatere najbolj znane izvajalce s katerimi je sodeloval, zato ni čudno da se album ponaša z zavidljivo produkcijo.
Happy The Man so si nadeli ime istoimenske, manj znane Genesis skladbe, kar ni bilo presenetljivo saj so Genesis, poleg King Crimson, Yes, Gentle Giant in Van Der Graaf Generator, najbolj vplivali na razvoj njihovega precej eklektičnega in zanimivega zvoka, kjer ni manjkalo obsežnih improvizacij in daljših inštrumentalnih sekcij z mogočnimi klaviaturskimi harmonijami. Nezanemarljivi na razvoj njihovega zvoka pa so bili tudi vplivi jazz fusion scene, tako da so se Happy The Man že kmalu razlikovali od večine primerljivih skupin obskurne ameriške prog scene sedemdesetih. Whitaker je bil briljanten kitarist, ki se je marsičesa naučil od kitarskih herojev jazz fusion scene na čelu z Johnom McLaughlinom, medtem ko je Wyatt s svojimi saksofonskimi vložki srbel za ognjevite jazzovske pasaže.
Raba dvojnih klaviatur, pri čemer je prednjačilo Watkinsovo polaganje subtilnih sintetizatorskih tekstur, je obrodila vrsto eteričnih simfoničnih aranžmajev, kar je slišno že ob otvoritvi ambientalno izjemno globoke skladbe z naslovom »Starborne«, ki na trenutke nekoliko spominja na določene stvaritve skupine Camel. Prav nič čudnega, da so slednji Watkinsa čez dve leti povabili k sodelovanju. Prva skladba pa je bila šele ogrevanje za ‘simfoprog sreča jazz fusion’ kanonado, ki prek strastnih saksofonskih pasaž izbruhne na »Stumpy Meets the Firecracker in Stencil Forrest«, kjer vladajo šegavi in odrezavi ritmični zavihki. Slednji bi bili morda všeč celo Franku Zappi, kar je skorajda največje možno priznanje za kakšen ameriški prog band. Whitaker vmes navdušuje s svojimi hitroprstimi, jazzovskimi improvizacijami, medtem ko band, kljub številnim nenadnim prehodom v kompleksne sekcije, ne izgubi občutka za tvorbo melodičnih aranžmajev.
Na »Upon the Rainbow (Befrost)« zavlada pastoralni melos na račun flavtističnih pasaž, medtem ko Whitaker prvič demonstrira svoj vokalni talent in dokaže, da je bil kar spodoben pevec. Kmalu glavno pobudo prevzamejo inteligentne saksofonske in kitarske variacije, ki ohranjajo eterično vzdušje, medtem ko Watkins ne varčuje z izjemno fluidnimi klaviaturskimi improvizacijami. »Mr. Mirror’s Reflection On Dreams« je inkarnacija ritmične kompleksnosti, improvizacijske duhovitosti in aranžerskega perfekcionizma, kjer se najde veliko zanimivega za ljubitelje različnih vej progresivnega rocka. Happy The Man tu vnovič dokažejo, da so bili mojstri hipnotičnih klaviaturskih aranžmajev in nepričakovanih časovnih prehodov v izjemno variabilne inštrumentalne sekcije. »Carousel«, še ena ambientalno zelo močna stvaritev, se ponaša z elegantnimi klavirskimi pasažami, katere pripravijo teren za oblikovanje mračnega motiva, znotraj katerega dominirajo ognjevite sintetizatorske improvizacije.
Članom Happy The Man zlepa ni primanjkovalo norih in osvežilnih skladateljskih idej, kar je še posebno razvidno na popolnem ‘odklopu’ v podobi »Knee Bitten Nymphs in Limbo«, kjer zavladajo nore inštrumentalne variacije in se posamezni, večinoma sila duhoviti motivi izmenjujejo s ‘svetlobno hitrostjo’, tako da gre za še eno skladbo, ki je še dandanes sila zanimiva za vse ljubitelje najbolj eklektičnih oblik progresivnega rocka. Na »On Time As a Helix of Precious Laughs«, ki je druga od dveh kompozicij na albumu, kjer se je Whitaker preizkusil pred mikrofonom, se stvari začasno spet nekoliko umirijo. Z vnosom subtilnih okraskov na klavirju se vzdušje skorajda prizemlji, medtem ko si Whitaker v srednjem delu privošči nekaj naravnost epskih kitarskih pasaž.
»Hidden Moods« sodi med najbolj umirjene trenutke na albumu. Tu še posebno blesti Watkins s svojim polaganjem ambientalno širokogrudnih sintetizatorskih tekstur, medtem ko mu na flavti dela družbo odlično usklajeni Wyatt. Whitaker pa dokaže, da se je enako dobro znašel tudi na akustični kitari. V drugem delu zavlada izrazita jazz fusion sekcija, ki bi znala biti zanimiva tudi vsem ljubiteljem skupine Return To Forever. Album se zaključi z epsko suito »New York Dreams Suite«, kjer band najprej izgrajuje subtilno atmosfero, dokler se ne zapodi v nore fusionistične variacije. Znotraj slednjih dobi sleherni član banda priložnost za demonstracijo svojih inštrumentalnih spretnosti, vendar se Happy The Man še pravi čas spomnijo, da bi bilo dobro kompoziciji ohraniti ‘glavo in rep’, zato z oblikovanjem zasanjanih, melodičnih aranžmajev na koncu vse skupaj povežejo v lepo celoto.
Happy The Man so bili ena redkih skupin ameriške prog rock scene, ki je imela v sebi velik potencial, da se prerine med najboljše in največje v svojem poslu, vendar jih je prehitelo dejstvo, da je zanimanje za prog rock konec sedemdesetih pri masah začelo naglo ugašati. Njihov odlični prvenec je bil tako eden redkih biserov ameriškega proga, katerega še danes ne smejo prezreti vsi tisti, ki prisegajo na sicer veliko bolj razviti in bogati evropski svet progresivnega rocka. Happy The Man so zatem posneli še en imeniten album, »Crafty Hands« (1978), medtem ko je bil »Better Late…« (1979) še vedno nadvse soliden dosežek. Nato so za dolgo časa poniknili z glasbene scene in se vrnili tedaj, ko jih je večina najmanj pričakovala.
Zasedba
Stanley Whitaker – kitara, vokal
Kit Watkins – klaviature, klavir, flavta, marimba
Frank Wyatt – saksofon, flavta, klaviature, klavir, spremljevalni vokal
Rick Kennell – bas kitara
Mike Beck – bobni
Produkcija
Ken Scott
Seznam skladb
1. Starborne (4:22)
2. Stumpy Meets the Firecracker in Stencil Forest (4:16)
3. Upon the Rainbow (Befrost) (4:42)
4. Mr. Mirror’s Reflection on Dreams (8:54)
5. Carousel (4:06)
6. Knee Bitten Nymphs in Limbo (5:22)
7. On Time as a Helix of Precious Laughs (5:22)
8. Hidden Moods (3:41)
9. New York Dreams Suite (8:32)
