Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Arc Angel
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 53:03
Ocena: 4.5/5
Jeff Cannata je ime to pot. Na severnoameriškem kontinentu so kmalu po bumu progresivnih rock zasedb na stari evropski celini, začeli pripravljati svoj odgovor. Energijo rock n’ rolla in bluesa so v kitarskih frazah kombinirali s čutnim sledenjem razvoju melodije, le to pa podkrepili z razgibanjem aranžmajev (improvizacijski vložki), ki so črpali navdih iz omenjenega prog rock buma s stare evropske celine. Te skupine so razvijale svoj avtorski karakter v različnih smereh. Dobili smo kopico odličnih skupin unikatnega izraznega značaja, med najvidnejše lahko uvrščamo med drugim: Kansas, Styx, Chicago, Angel, Boston, REO Speedwagon, vsekakor tudi Toto in celo Journey, ki so začeli kariero, kot prog rock jazz fuzion zasedba. Razgibano privlačnost skladb so te skupine vselej fiksirale z jasno izdelanimi formami melodičnih vodilnih motivov, ki so držale skladbam glavo in rep skupaj. Ko so skupine postopoma polagale vse več pozornosti na to, da so postavljale melodične motive v dominantni položaj znotraj skladb, krčile pa improvizacijske dele v njih, so se pričele pojavljati prave razmere za ekspanzijo AOR glasbe.
Šef projekta Arc Angel Jeff Cannata o katerem bo največ govora to pot, je v zgodnjih sedemdesetih s svojim zvestim tovarišem Michaelom Soldanom vodil skupno Jasper Wrath, kjer je vstopil v vlogo »vajenčka« prvikrat na sceno kasnejši House Of Lords starešina James Christian. Skupina značajsko zapisana takrat “vročemu” progresivnemu rocku, je v rodnem Connecticutu na lokalni sceni dosegla vidno prepoznavnosti, to pa je bilo tudi vse. Leta 1976 razpustita Cannata in Soldan skupino, vendar ustvarjata material naprej. V obdobju in okolju torej, ki je že bilo naklonjeno skupinam ekspanzije AOR glasbe, ta uspela z novim projektom Arc Angel skleniti pogodbo s CBS Records in tako je izšel leta 1982 istoimenski prvenec »Arc Angel«. V Evropi so album nosili po rokah od navdušenja, v ZDA so ga kritiki raztrgali, kot povprečni Kansas klon. Od tu dalje je Cannata izdajal občasno albume le še pod svojim imenom.
Očit5no je umetnik v letošnjem letu začutil, da je čas pravi in se vrnil na svoj začetek glasbene zgodbe. Material, ki je nastal v zadnjih letih je izdal znova pod imenom Arc Angel. In ta je natanko to, za čimer je Cannata, kot umetnik, vselej stal čvrsto prizemljeno in prepričljivo. Odličen most med AOR glasbo in progresivnim rockom. Srednja linija »par exlellence« med obema glasbenima vidikoma. Takoj je mogoče začutiti, da stoji za krmilom albuma »Harlequins of the Night« prekaljeni stari maček, ki mu je prav vse jasno v smislu aranžiranja kompozicij, kot tudi zvočnih tehnik v studiu. Ta album nosi najbolj pristen stik s sentimentom progresivnega rocka in heavy rocka, ki se je razvijal eksponentno zlasti v drugi polovici sedemdesetih, Asociira nenehno na skupine povzete v prvem odstavku te recenzije, ko pa se preglodaš do šegavo pobalinske rock n’ roll koračnice California Daze, postane zgodba zbližana celo z Night Ranger ali Damn Yankees. Kjer koli se riff umakne iz dominantne lege v spremljavi in zapolnita njegovo mesto vodilni vokal Cannate v spremljavi piana, pridobiva album obrise vplivov zasedb, kot so Alan Parsons Project in Electric Light Orchestra, tudi Boston (sploh ko vskoči Hammond v zaveso spremljave) torej je Cannata v osnovi »Beatlovec« (As Far As The Eye Can See, Get To You) . Cannata vzbuja mnogokrat tak občutek zlasti zaradi svoje osnovne barve vokala. Harmoniziranje napevov z večdelnimi vokali je urezano v najboljši možni luči aranžiranja. Povzema mojstrstvo tovrstne veščine najvidnejših ustvarjalcev, ki so popularizirali ta element v svojih delih, vključno s Queen, Uriah Heep, Styx. Album pluje po sredini med prog rockom in AOR-om in vzbuja smernice povezane s Kansas zlasti iz osemdesetih let, pa tudi z projektom bivšega Kansas pevca Johna Elephante-a imenovanega Mastedon.
Skladbe ne prenehajo navduševati z jasno izdelano karizmo avtorskega značaja, presunljivo uspelo barvitostjo, ki jo povzemajo raznoliko ustvarjene vodilne melodije, po principu aranžirana, kot bi bil v studiu »mini orkester«. Klaviatrure in kitarski riffi ne nadvladajo drug drugega, pač pa enakovredno kreirajo glasbeno sliko spremljave. Refreni dosegajo hipnotično grabežljivo nalezljivost, ki polnokrvno učinkuje v poslušanju na prvo žogo. Cannata poseduje pretanjen občutek za dosego stopnjevitega dramatiziranja , ki hipoma učinkuje v kreiranju bombastično pompozne grabežljivosti (poseben vrhunec albuma s fantastičnim refrenskim napevom, ki sproži hipoma kurjo polt je ujet v skladbi Fortune Teller 2). Pri tem se mu nikamor ne mudi. Včasih se obrneta po dve kitici in po dva predrefrena, mestoma vskoči spremeba tempa, nova pasaža, nenadejani zasuk atmosfere, a atmosferični krešendo ne izostane v skladbi. Že uvodna naslovna skladba nosi tovrsnte karakteristike, predvsem pa godi nepretenciozen in naraven razvoj stopnjevanja atmosfere zlasti v klasbah kot je Voices Of illuminati ali kasneje Tonight… Forever, pa Get To You. Album sklene mirna in blagodejna Legend Of The Mary Celeste, kjer so karakteristike aranžiranja stare šole, od retrozvočćnosti do načina komponirana maksimalno izpostavljene, s tem pa tudi občutek »mini orkestralne« oriontiranosti kompozcijie za čemer nenhno stremi Cannata. Perfekcija pač in odlična skladba, ki samodejno uperi prst ljubitelju polno melodičnega iztržka v rock glasbi, da ta sproži znova tipko »predvajaj« na CD predvajalniku.
To je album, ki kvalitativno ne koleba in ne klecne preko njegove celokupne minutaže. To pomeni le dvoje. Da so ideje nastajale in rasle na dolgi rok in da jih je Cannata maksimalno pilil in ob tem mislil prav na vsak detajl. Čeprav vrli multi-instrumentalist in »DIY« deloholik rad ustvarja v »samoti«, je za dosego albuma blizu čiste perfekcije, le zbral ob sebi tudi pisano druščino sodelujočih glasbenikov, med katerimi obstane v ušesih ime Jay Jesse Johnson (kitara), ki je s svojo skupino Cryer nekoč pomagal Arc Angel še v osemdesetih (oglejte si tudi video za skladbo »Tragedy«), kot del spremljevalne zasedbe Cannati in Soldanu. Drugi tak »falot« je Jimi Bell, današnji House Of Lords kitarist.
»Harlequins Of Light« je fantastičen izdelek, ki poseduje perfektno srednjo lego med vešče okusno razgibanostjo aranžmajev in melodično izbrušenostjo vodilnih motivov. Skladbe vodi topel in prijeten, polno čuten vokalni ten prekaljenega mojstra Jeffa Cannate zato lahko govorimo v celokupnem seštevku, da gre za izdelek, ki dostavlja svoj izrazni optimum glasbenega karakterja. Upajmo, da bo temu sledilo nadaljevanje. Pa ne šele čez trideset let.
Skratka, Arc Angel in album »Harlequins Of Light« predstavlja enega najboljših dosežkov, ki so izšli letos, pa jih lahko uvrstimo v žanr AOR glasbe. Podprtost z art rock karakteristikami, pa daje albumu edinstven in unikaten značaj. Izdelek je prvovrsten most do prvenca, ki je izšel davnega, davnega leta 1982 in Cannata se je vsaj deloma odkupil z njegovo briljanco, za vsa ta dolga leta čakanja.
Zasedba
Jeff Cannata – vokal, spremljevalni vokal, bobni, bas kitara, kitara, klaviature
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Jeff Batter – klaviature, (sintetizator, piano)
Jay Rowe – klaviature (Hammond orge, sintetizator)
Scott Spray – bas kitara
David Coe – akustična kitara
Jimi Bell – kitara
Gary Maus – kitara
Andy Abel – kitara
Tony Spada – kitara
Mark Proto – kitara
Jay Jesse Johnson – kitara
Pete Hodson – spremljevalni vokal, sintetizator
Produkcija
Jeff Cannata
Seznam skladb
1. Harlequins Of Light
2. As Far As The Eye Can See
3. War (Battle Wounds Of Life)
4. Voice Of Illuminati
5. Through The Night
6. Amnesia (The Rest Of Your Life)
7. Fortune Teller 2
8. California Daze
9. Tonight… Forever
10. Get To You
11. Diamonds And Gold
12. Legend Of The Mary Celeste
