Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Karmakanic
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 58:10
Ocena: 3.5/5
Švedski prog rockovski revitalisti Karmakanic, ki so pod vodstvom The Flower Kings basista Jonasa Reingolda zrasli iz stranskega projekta v band z dušo, nedvomno sodijo med zanimivejše tovrstne skupine. Njihov prejšnji izdelek “Who’s the Boss in The Factory” je bila celo ena izmed najbolj zanimivih plošč v progresivnem rocku, ki so izšle v letu 2008. Verjetno bo le malokdo presenečen, da tudi “In a Perfect World” sledi pričakovani, začrtani simfonično progresivno rockovski normi kompleksnih aranžmajev, melodramatičnih melodij in epskih refrenov po volji večine njihovih privržencev. Pri tem glavnino stvaritev spremlja izrazito pozitivistični ambient, katerega so se podobno kot Flower Kingsi nalezli od legendarnih Yes. Morda je glavna hiba teh švedskih ‘veseljakov’ prav pomanjkanje večje ambientalne raznovrstnosti, saj je mračnejše odtenke vzdušij znotraj njihove glasbe komajda zaslediti.
Navkljub tovrstni razposajenosti jim ni moč očitati pretirane lirične naivnosti. Besedilo za več kot 14-minutni simfo prog ep “1969” se navdihuje v frustriranosti postarane cvetlične generacije, predvsem dogodkov, ki so spremljali festival Woodstock, ko je tedanja mladina leta 1969 pod vplivom razno raznih opojnih substanc naivno verjela, da lahko čez noč spremeni svet na boljše, a so, ironično, na koncu dosegli ravno nasprotno in v kasnejših letih pomagali soustvariti vampirski korporativni kapitalizem, ki trenutno vlada svetu. Besedilo se sprašuje predvsem, kje so se ušteli in zakaj je šlo vse narobe.
Reingold in njegovi inštrumentalni sotrpini so seveda mlajši od omenjene generacije, a tako kot v primeru The Flower Kings, tudi Karmakanic simpatizirajo s pozitivnimi stranmi hipurske filozofije, predvsem njenem revolucionarnem duhu, da se lahko svet ‘popravi na bolje. Pri tem je treba omeniti, da je bilo 1969 tudi tisto leto, ko je potekala temeljita glasbena revolucija, saj so tedaj kar deževali prvenci različnih progresivno rockovskih pionirjev, ki so ključno vplivali na bande kot so Karmakanic in je novorojeni žanr doživljal neverjeten razmah. “1969” je v glasbenem pogledu popolnoma po željah prog rockovskih ‘tradicionalistov’: veličastni simfonični aranžmaji, kompleksne bas linije, žvrgoleče kitarske fraze in jazzovsko obarvani bobnarski zamahi ter imeniten vokal kot vedno prepričljivega in raznovrstnega Görana Edmana, katerega ljubitelji klasičnega/trdega rocka poznajo predvsem kot nekdanjega pevca pri kitarskemu virtuozu Yngwieju Malmsteenu, kar na koncu obrodi želene sadove in soustvari epsko vzdušje.
Precej bolj komercialno naravnani, a vseeno še vedno zanimivi “Turn it Up” je bližje art rocku kot simfoničnemu progu, saj je na njem moč zaslediti tudi elemente popa. Nekoliko spominja na Yes v njihovi pop fazi s Trevorjem Rabinom. V primeru, da bi nekoliko porezali kompleksne bas linije, priprli peruti visoko uglašenim klaviaturskim pasažam in spremenili produkcijo, bi nastal celo odličen art-pop rock komad. Ne preseneča, da se na posebni, omejeni izdaja kot bonus nahaja njegova radio verzija. Ultra melodični “The World Is Caving In” se ponaša z na moč spevnim refrenom, ki zgledno izstopa iz siceršnje poudarjene kompleksnosti ritmičnih improvizacij in virtuoznih solaž posameznih inštrumentalistov ter poskrbi za navdušujoč kontrast. Tudi pri preostalih kompozicijah si privoščijo precej svobodnega eksperimentiranja znotraj pričakovanih simfo prog okvirov, kar obrodi mešane rezultate. Na uvodu v “Can’t Take It With You” na primer eksperimentirajo s karibskimi latino ritmi in jazzovskim klavirjem na kar nepričakovano vmes preidejo v težko metalsko sekcijo z distorziranimi kitarami, kar ustvari nonšalantno mešanico šegavosti in brutalnosti. Ob tem se človek ne more odločiti ali bi se zraven križal ali zaploskal.
“There’s Nothing Wrong With the World” je spet precej bolj klasični simfonično prog rockovski ep z melodramatičnimi prehodi, številnimi časovnimi zasuki, veličastnimi aranžmaji na klaviaturah in grabljivim refrenom, kateri še poglobi pompozno vzdušje. “Bite the Grit” je še ena izmed zanimivejših stvaritev, saj na njej poleg simfonike na veliko eksperimentirajo tudi s (prog) metalom in jazz fusionom, tako da je za spremembo poleg običajnih Genesis in Yes vplivov tokrat za spremembo moč začutiti tudi kanček King Crimson improvizacijske norije.
Zaključna, nepotrebno razvlečena balada “When Fear Came to Town” je precej neposrečeno solzenje na akustični kitari. Edmanov pevski pristop, katerega spremlja počasen ritem in zaspana melodija na akustični kitari, je tu popolnoma drugačen, skorajda sladkobno neprepoznaven. Na srečo ta precej patetični umotvor v nadaljevanju zasilno rešita Reingoldovo okusno soliranje na basu ter ambientalni zaključek z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji na melotronu in jokajočo solažo na slide kitari. Le malo manjka pa bi progoljubce na koncu tega sicer zelo solidnega albuma popolnoma speljali žejne prek vode.
Karmakanic se tudi na najnovejšem studijskem dosežku uspešno držijo preizkušenega recepta na katerem je napisano, katere sestavine naj bi sestavljale simfonični prog rock 21. stoletja. Švedski mojstri prog rockovskega revitalizma tokrat ne ponujajo kakega posebnega presežka, a bodo ne glede na to vsi njihovi privrženci potešeni, saj “In a Perfect World” spada med boljše albume Reingoldove tovarišije ter uspešno nadaljuje z ohranjanjem visokih skladateljsko-inštrumentalnih standardov, kakršne se pričakuje od te skupine izjemnih glasbenih talentov.
Zasedba
Jonas Reingold – bas kitara, spremljevalni vokal
Marcus Liliequist – bobni
Göran Edman – vokal
Lalle Larsson – klaviature, spremljevalni vokal
Nils Erikson – vokal, klaviature
Krister Jonsson – kitara
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Inger Ohlen – spremljevalni vokal (1,3)
Produkcija
Jonas Reingold
Seznam skladb
1. 1969 (14:14)
2. Turn It Up (6:55)
3. The World Is Caving In (9:00)
4. Can’t Take It With You (5:44)
5. There’s Nothing Wrong With The World (7:23)
6. Bite The Grit (4:59)
7. When Fear Came To Town (9:55)
