Izvajalec: Memento mori
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 50.08
Ocena: 2.5/5
Memento mori so štajerski pop rokerski godci, ki se ne trudijo z dajanjem vtisa nadpovprečnosti ali če hočete drugačnost. Čeprav fantom s prvencem “In The Land Of Toys” mestoma uspe iztisniti nekaj prebliskov navdušujočega potenciala le ta ostaja ujetnik predvidljivega lova glasbene dostopnosti.
Mehanizmi s katerimi Memento Mori lomastijo skozi rastje predvidljivega strogo popularno orientiranega glasbenega šavja so na “In The Land Of Toys” jasno prikazani. Pretirano spravljiv, pravzaprav nadležno sladkav vokal (ki se ob porazni izgovorjavi angleščine niti ne zdi najbolj problematičen), spremljan z momentalnimi prebliski večglasja, vpetih v predvidljivo utripajočo pop rockersko karoserijo gotovo ni paket, ki bi obetal navdušujoče in užitkov polno glasbeno konzumacijo. Ko po nekem čudnem naključju pričnejo v to zgodbo vstopati še pocukrane pravljice o ljubezni in po sili splavljeno intelektualiziranje o družbenih odnosih in ostalih vsakdanjih neredko tudi banalnih tegobah posameznika, se vsi dobri upi v navdušujočo rokersko žagovino hitro sesujejo v prah.
A da ne bomo preveč godrnjavi! V primeru Memento mori vsekakor gre za glasbeno dobro izobražen kolektiv. V prid slednje trditve priča široka paleta uporabljenih stilov, ter seveda na zavidljivo visok nivo postavljena letvica kvalitete inštrumentalne izvedbe, kateri pa kronično primanjkuje smelosti pri žanrskem rotiranju. Prav v tej baročnosti se rdeča nit albuma prepogosto izgublja. Lahko bi rekli da Memento mori sestavine pogosto vključujejo v kompot le njim znanih razmerij in okusov, kuhanje v istem loncu pa gre na dolgi rok žal na škodo celostne podobe albuma. Izključujočih manevrov ali pač prijemov, ki po strožji vsebinski liniji pač ne sodijo skupaj na albumu ne manjka. V kolikor si boste vzeli čas in pobrskali globje pod plastmi sijoče produkcijske embalaže vas bo v obliki “Tones” “My My” ali “One Day” odprtih rok pričakalo nekaj surovih primerkov krize identitete. Zanimivo bi bilo tudi počakati na odgovor od kod recimo Memento mori ideja o studijski revitalizaciji Argent klasike “God Gave Rock N’ Roll To You”! Začuda se od te zmešnjave uspeta distancirati nesporna favorita albuma “Going Home” in “No Man’s Man”, ki znata po nekem čudnem naključju razveseliti celo nekaj malega pravoverne rokerske raje.
Memento Mori le lovijo tržno nišo za rep, kar jih seveda dela neatraktivne, če ne celo dolgočasne tudi za valovanje sicer nizkih standardov domačih popularno glasbenih tokov. Za skupino zna biti pri lovljenju radijske prepoznavnosti problematičen tudi manjko nalezljivih napevov, ki bi pri manj zahtevnih ušesih gotovo naletel na pozitiven odziv. V vsakem primeru bi morali fantje strniti svoje vrste in s kakim radikalnejšim posegom odščipniti vsaj delček nepotrebnega balasta nabranega okoli osnovnih struktur skladb, nujen pa se zdi tudi premislek o vlogi zasedbe v glasbenemu prostoru, ki je že tako prenasičen s pop rokerskimi eksperimenti dvomljive kvalitete. S tem bi se jim pred očmi jasneje izkristalizirali osnovni cilji, ki v siceršnji vsebinski zmešnjavi albuma ostajajo nedosegljivi.
Zasedba
Peter Šenekar: vokal
Denis Čuček: kitara
Primož Kramberger: klaviature
Žiga Kreševič: bas kitara
Rok Poštrak: bobni
Produkcija
Toni Jurij
Seznam skladb
1. Wiseman
2. Tones
3. Gust of Wonder
4. One Day
5. Fellow Poet
6. Sing Us a Song
7. My My
8. Going Home
9. No Man’s Man
10. The World Of Magnates
11. God Gave Rock N’ Roll
12. Black Seal On a Green World
