In Your Face

Eden najbolj kontroverznih, obenem pa najbolj neznanih in “skrivnostnih” slovenskih bandov se nam tokrat prvič dostojno predstavlja s ploščo In Your Face.

7th Angel so “straight in your face” hard rockerji s prepričljivim smislom za pošteno umazanijo in opolzke igrice! Kvartet doma iz Slovenske Bistrice deluje že s prvencem “In Your Face”, kot koherentna in čvrsta enota. V prvi vrsti preseneti učinkovita in odločna interaktivna komunikacija med bas kitaro in bobni, ki rezultira v prvovrstnem sejanju učinkovite eksplozivne dinamike, katera je nujno elementarno podvozje, na katerem gradijo kitarski riffi in v katero se vpenja melodija z glavnim stebrom v 7th Angel na vokalu.

Fantje so napadalni dovolj, da je ropotanje preko celotne minutaže s polnimi jajci, povsem upravičeno tega dovtipa. Zvok ekipe je živ, surov in garažno embalažiran. Predstavljajte si ščepec preprostosti AC/DC, skrižanega s klasično melodičnim hard rock elementom. Nekaj podobnega se mi je zapisalo nedavno tega o ljubljanskih rockerjih Stone Orange, le da 7th Angel gradijo na manjši eleganci kar se harmoničnosti tiče, kot tudi kontrole in peglanja celokupnega zvoka same produkcije. To sanirajo z večjo mero neposredne napadalnosti. Gre za zelo solidno razbijaško različico sleaze rock’n’rolla, ki je rojena naravnost na oder Biker’s festivalov. Vodja skupine Mike Pipenbaher je talentiran tvorec osnovnih riffovskih motivov in ti prepričljivo vžgejo ob visoko kvalitetni fluidni in dinamični ritem liniji. Vokal združuje zahtevano mero agresivne neposrednosti, dinamike in čistosti, ki zlasti v srednjih do višjih registrih predstavljajo najpomembnejši element pri vnosu melodije. Refreni so v melodijah himnično nastavljeni, po “sing along” kalupu, predstavljajo atmosferične vrhunce ter sodijo naravnost v dvorano, za skupno masovno prepevanje. 7th Angel so mislili na njih opremo s točkovnim dodatkom nasnetih vzorcev vzklikov tolp (gang screams). Produkcija je lepo zapolnila zvočno sliko družnega delovanja četverice.

Vsekakor rezerv na plošči nikakor ni težko najti, je pa nadaljnji razvoj debate o tem, odvisen od tega kam se bo usmerila skupina v prihodnosti, če sploh, v kolikor se razvojno zadovolji s trenutnim zvokom in slogom. 7th Angel imajo lep razvojni potencial, zlasti za razvijanje melodičnih prvin in njih integracijo. Že na tej plošči, sicer v nizkih odmerkih (npr. refren Only Sixteen), opozorijo da nosijo občutek za zlaganje večglasnih harmonij, nadalje kitarske solaže, (z namerno) preprostim kalupom in melodičnostjo, skrbijo smelo za integriteto motivske kompaktnosti relacije refren-predrefren in dinamičnosti poteka razvoja skladb, kar nadgrajuje Pipenbacher tudi z nekaj okraski zlasti v prehodnih delih in/ali v uvodih. To opozarja na potencial možne uspešne harmonične nadgradnje izraza skupine v prihodnje. Sicer pa takole. V kolikor ostanejo fantje tudi v bodoče na “umazanih” tleh, je nujna nadgradnja v produkciji samega zvoka posameznih komponent zvoka. Torej naviti kitaro, bobne in bas kitaro na maksimum v studiu, kajti klišejska podobnost je prevelika s preostalim rock’n’roll svetom, zato je potrebno in seveda vredno na vse kriplje skrbeti za neposredno izpostavljanje svojih jajc, kar fantje s prikazanim do sedaj, prav dobro že vedo. Debelejša ko so, temeljiteje razčesnejo poslušalčevo butico, ki se tako nima časa ukvarjati z iskanjem njih klišejev. Ob sicer elementarni šabloni in hard rockerski predvidljivosti skladb albuma je vredno izpostaviti skladbo Fuck The State, skladbo z največ zajete umazanije neposredne rock drže, mojstrsko skombinirane s ščepcem Motorhead in Sex Pistols. Skladba je silno posrečena in vredna poizkusa, da jo skupina skuša poriniti na trg kot “single”. Naslov je provokativen in napadalna rock drža njenega strupenega laježa oziroma njene izvedbe čvrsto zgrabi za jajca in na moč arogantno zareži!

Polovica ekipe tudi že uspešno skrbi za splošno držo porednih dečkov. Zaželen je prenos te prvine na celotno ekipo! Ob tem pa v prid porednosti zelo uspešno oživlja ta razvrat, ki ga zahteva rock’n’roll, s hedonizmom fotografije opremljena knjižica albuma. Ženske, seks, neizmerljive količine prelitih hektolitrov Jacka Danielsa, prave petarde zvitih špinelov skunka,…. Guns N’ Roses sicer ni več, a spomin na njih še zdaleč ni umrl. Pevcu priporočam krajši “šnel kurs” iz jemanja angleških verzov med izvedbo izbranih vokalnih linij, da bi to pripomoglo še k nadgradnji dinamičnosti prihodnjih izdelkov v smislu dviga atmosferičnega vzdušja, splošne udarnosti in pretočnosti komadov. Vokal je eksploziven in močan dovolj, a z nadgradnjo tega elementa, bo sposoben še višjega vnosa agresije, udarne voltaže in seveda razvoja melodije! Fantom prav tako priporočam nekaj več brskanja po zakladih lastne domišljije, kajti naslovi skladb kot Born To Rock, Free, Heat Of The Moment, pardon Heat Of The Night, Sweet Sixteeen, oh pardon spet zaj… pravilno je Only Sixteen, Fuck The State, so tako krepko prevoženi v zgodovini rocka, da ob njih zaboli srčika malih možganov.