Izvajalec: Juvaliant
Založba: Limb Music Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Juvaliant z destinacijo stalnega prebivališča v avstrijskem Salzburgu so simfonični progresivni metalci, z izpostavljenimi elementi power metala. Tega ne more skriti in preslišati še tako gluho in/ali z glasbo popolnoma skregano človeško uho. Zasedba je nastala pod imenom Fallen Angel leta 2003, ustanovila pa sta jo bivša Edenbridge kitarist Robert Schönleitner in bobnar Sebastian Lanser, kasneje so se preimenovali v Juvaliant. Zasedba je ob tem internacionalna. Kvintet sestavljen iz treh avstrijskih glasbenikov, postavo zapolnjujeta Slovenec Sašo Gačnik (klaviature) in Hrvat Aleksandar Vasić (bas kitara). Prikličite iz spomina zasedbe, kot so (v prvi vrsti) Symphony X, pa tudi skandinavske melodične prog metalske zasedbe a la Circus Maximus, Vindictiv, Seventh Wonder, v poštev pridejo celo Italijani Rhapsody Of Fire (skladba Doomsday Machine). Če so vam ti bendi všečni, prebiranje te recenzije od te točke dalje, ni več potrebno, kajti “Inhuman Nature” morate kar takoj nujno preveriti.
Zasedba ne ponuja glasbene revolucije, zato je “Inhuman Nature” album, ki bo zbral pod svojo zastavo resnično vse tiste, ki ste predani ljubitelji simfonično progresivnega metala. A to tiste branže, ki se drži rdeče niti in kjer kompozicije ohranjajo glavo in rep. Implantacija pompoznosti ultra branže je jasno izpostavljena, to pa zasedba uspešno kreira skozi bombastiko simfoničnih aranžmajev klaviatur. Podedovan pristop od Symphony X v tem oziru. Tu bi posebej izpostavil nekatere dele zaključne mini epske suite Cold Distance Of The Universe, ki celo oživlja izpoved albuma “V – The New Mithology Suite” zasedbe Symphony X iz leta 2000. To je hkrati tudi vrhunec albuma albuma “Inhuman Nature”, ki prepriča v vsem, da s kvaliteto glasbenega izrazoslovja zasedbe Juvaliant ni zdravo češenj zobati. Fantje natanko vedo kaj počnejo, vedo kaj hočejo in to z odliko visoke glasbene podkovanosti tudi učinkovito udejanjajo. Cold Distance Of The Universe je suita, ki vsskozi drži izjemno motivsko razgibanost, obenem pa ohranja kompaktnost v tej razgibanosti ter ultra melodično nalezljivost visoke poslušljivosti. Potemtakem lahko že sami sklenete, da so preostale skladbe albuma še dostopnejše v poslušanju. Skupini je v tem zaključnem mini epu uspelo ujeti tudi kanček nepredvidljivosti, ki dodatno draži poslušalca in poglablja element drama teatra te točke albuma. Zares lepa kompozicija v vseh ozirih.
Produkcija sledi tipični postavitvi zvočne slike. Dominanten, čist, jasen in avtoritativen vokal s širokim razponom in ki uspešno lovi tudi najvišje vokalne sekvence je umeščen v centralno lego. Pristop in barva glasu vnašata dodatno mero pompa in melodičnosti v podobo glasbenega artizma skupine, kar je pravzaprav v tem žanru pričakovana zahteva. Kitarski riffi poudarjeno objemajo vokal, skrbijo za drama teater in metalsko pogubnost ter režejo z ostro britvijo. Solaže? Vsekakor. Šolski pristop skvašen s hitro natančnim brzenjem prstov vzdolž kitarskega vratu v srednjih instrumentalnih delih in/ali vmesnih pasažah, ki vežejo med seboj motivsko razgibanost skladb.
Dramatični klimakterij poglabljajo odlični aranžmaji klaviatur, ki opravljajo pravo vlogo simfoničnega orkestra in stojijo ob kitarah pravzaprav povsem enakovredno in eden pomembnih temeljev, brez katerega si glasbene špure, ki jo goji skupina, ne gre predstavljati. Element simfoničnosti, ki jo vnašajo klaviature je poznan sicer tudi v skupinah, kjer vodijo vokale ženske pevke (Within Temptation, Delain, itn…).
Glasbene fragmentacije Juvaliant ne poznajo. Lep primer je navezava solističnih duelov navzkrižne izmenjave deljenih kitarskih solaž in klaviatur v srednjem delu skladbe Silent Agony, kjer skupina daje prednost ohranjanju kompaktnosti in melodične dostopnosti.
Želite Vivaldija vodenega na efektu distorzije in opernimi vokali? Preverite “Inhuman Nature”. A kot povedano. “Inhuman Nature” ne prinaša revolucije novega artizma. Všečen bo pa bo vsem ljubitelje simfonično epsko orientiranega metala z izpostavljenim elementom progresivne retorike. Najbliže Skandinavskemu pristopu in seveda glasbenim temeljem Symphony X. Juvaliant je hkrati s tem ena boljših metal zasedb, ki jo je dalo podnebje naše severne sosede Avstrije (za Avstrijo gotovo presežek metal glasbe) ter ima v tem oziru silno lepo možnost preboja na mednarodno prizorišče.
Zasedba
Thomas Strübler – vokal
Robert Schönleitner – kitara
Sašo Gačnik – klaviature
Aleksandar Vesić – bas kitara
Sebastian Lanser – bobni
Produkcija
Jan Vacik & Juvaliant
Seznam skladb
1. Into The Abyss
2. Heroes (We Will Be)
3. Doomsday Machine
4. Live To Die
5. Hell’s Roundabout
6. Killing Child
7. On Wings Of Steel
8. Silent Agony
9. Cold Distance Of The Universe
