Izvajalec: Banco Del Mutuo Soccorso
Založba: BMG Ricordi
Izid: year
Ocena: 4.6/5
Italijanska progresivna scena je ena najboljših na svetu. To je še posebej veljalo v sedemdesetih, ko so se naši sosedje lahko pohvalili s kopico imenitnih skupin. Na vrhu tega kupa je zame osebno Banco del Mutuo Soccorso. Naziv italijanski Emerson, Lake and Palmer se ponavadi uporablja za Le Orme, kljub temu pa mislim, da si ga Banco bolj zaslužijo, saj imajo od svojih rojakov mnogo bolj agresiven pristop.
Banco so pred tem albumom izdali že dva, ki sta oba tretirana kot mojstrovini, še posebej Darwin, ki ga mnogi štejejo celo za najboljši italijanski progresivni album nasploh. Težko bi si kdo mislil, da bi lahko dosegli takšne višave kot na Darwinu, a še več, Banco so vse prejšnje dosežke presegli in svoje ime zapisali v zgodovino progresivne glasbe.
“Canto Nomade” se začne z uvodom, ki spominja na “Lamb Lies Down on Broadway” zasedbe Genesis. Izjemna skladba se razvija počasi in odigranih je več delov preden pridemo do vrhunca, ko di Giacomo zapoje “Io Sono Nato Libero” (rodil sem se svoboden). Zatem sledi dolg jazz del, ki pa je za jazz izjemno organiziran in melodičen. Tudi ko igrajo jazz, imajo Italijani vedno v mislih lepe melodije. Za “Non Mi Rompete” bi lahko do neke mere trdili, da je pop. Morda zato, ker je tako preprosta pesem. Kljub temu pa so v njej tipične progresivne prvine – najprej lep del, potem pa čisto odštekan refren. V njej za spremembo dominira kitara, le na koncu si Nocenzi da duška s solažo na sintetizatorju. “La Citta Sottile” je bolj počasna zadeva, kjer prevladujeta klavir Giannija Nocenzi in močan tenor Francesca Di Giacoma. “Dopo” je ena najboljših skladb kar sem jih kdaj slišal. Prvi dve minuti predstavljata tisto zakaj sem progresivno glasbo sploh začel poslušati. Začne se počasi, a kmalu se razvije peklenski tempo in prav čutiš tisto pozitivno napetost. Kasneje se skladba umiri in tudi prav je tako, kajti intenzivnost, ki se čuti v teh uvodnih minutah je skoraj premočna. A ni dober le začetek, tudi kasneje nastopi nekaj delov, pri katerih čutim mravljince po vsem telesu. Konča se isto kot se je začelo – z nežno linijo na sintetizatorju, ki priča o tem, da so bili Banco eni najboljših uporabnikov tega instrumenta. Vokal je seveda ponovno izjemen, veliko je sprememb ritma in taktov, zaradi katerih skladba nikoli ni dolgočasna. Za konec pa “Traccia II”, instrumental, ki se začne tiho in počasi, a se do konca razvije v silovito salvo, kjer še posebej prednjačijo imenitne večplastne klaviature. Velika izboljšava od “Traccia I” in res majestetičen zaključek!
Stil, katerega igrajo Banco, bi lahko primerjali z Emerson, Lake and Palmer, s to razliko, da se Banco dosti več posvečajo tudi melodiji. Medtem, ko so znali ELP občasno s svojimi eksperimenti pretiravati, so Banco našli ravno pravo kombinacijo melodije in kompleksnosti. V glasbi se čuti močan pridih italijanske sentimentalnosti, ki sem jo pri skupinah iz apeninskega polotoka tako vzljubil. Za razliko od Darwina je več poudarka tudi na sintetizatorjih, ki so tokrat mnogo bolj v ospredju. A ni se bati, da bi bili nadležni, saj jih zna Vittorio Nocenzi zelo dobro integrirati v celoto, tako da zvenijo zelo organsko.
V ospredju skupine je Vittorio Nocenzi s svojim raznolikim izborom klaviatur. Pri bogatih klaviaturskih delih mu pomaga brat Gianni, ki na klavirju (tudi električnem) odlično nadgrajuje bratove zamisli. Na kitari se izmenjujeta Marcello Todaro in Rodolfo Maltese. Na Darwin je bil Todaro še uradni član, a je med snemanjem Io sono nato libero odšel in nadomestiti ga je moral Maltese, ki je svojo nalogo opravil več kot zadovoljivo. Glasba te skupine resda nima poudarka na kitari, a so kitarski vložki zelo pomembni, še posebej, če so odigrani tako estetsko in v skladu s klaviaturami. Ni pretiranih solaž, temveč le čista melodija. Ritem linija je pri Italijanih standardno dobra. Basist odigra tudi nekaj delov na akustični kitari, medtem ko je bobnar dobil pomoč dveh tolkalistov. Za na konec pa še izjemen tenor z opernim glasom, “buco” Francesco Di Giacomo, ki s svojim čistim in posebnim glasom na tem albumu zveni najbolje v svoji karieri. Verjetno barva njegovega glasu ne ustreza vsakemu, a tisti, ki jim je všeč, jim je zelo všeč. Izjemen razpon in karizma.
Mnogi imajo za mojstrovino te zasedbe album Darwin, a sam menim, da si ta naslov zasluži Io sono nato libero. Morda je Darwin bolj izviren, vendar pa ima ta izdelek tako veliko lepote in čustvenega naboja, da Darwin izpade kot manjši brat, ki ni dostojen nasprotnik velikemu. Italijani znajo na albumih ustvariti pravo vzdušje in nihče tega ne zna storiti bolje kot Banco. Yes, Genesis, Jethro Tull in ostali slavnejši angleški progresivci se takšnemu albumu lahko samo priklonijo.
Zasedba
Vittorio Nocenzi – orgle, čembalo, sintetizator
Gianni Nocenzi – klavir
Marcello Todaro – akustične in električne kitare
Francesco Di Giacomo – vokal
Renato D’Angelo – bas, akustična kitara
Pier Luigi Calderoni – bobni, tolkala
Gostje:
Rodolfo Maltese – akustične in električne kitare
Silvana Aliotta – tolkala
Bruno Perosa – tolkala
Produkcija
Sandro Colombini
Seznam skladb
1. Canto Nomade Per Un Prigioniero Politico 15:46
2. Non Mi Rompete 5:09
3. La Città Sottile 7:13
4. Dopo… Niente È Più Lo Stesso 9:55
5. Traccia II 2:39
Trajanje albuma: 40:42
