Iron Maiden: Nights Of The Dead, Legacy Of The Beast: Live in Mexico City

0 224

Založba: Parlophone Records
Datum izida: 21. 11. 2020
Produkcija: Tony Newton
Dolžina albuma: 100.46 min
Zvrst: heavy metal
Ocena: 8.5/10


Pa je tu. Novi koncertni Iron Maden album. Očitno, in če gre verjeti poznavanju osnovnih pojmov matematike akterju teh vrstic, naj bi bil uradno že trinajsti. Pred tremi leti je izšel koncertni album »The Book of Souls: Live Chapter«. Kot bi bilo včeraj. Čas leti, kot ni še nikdar prej. V rangu komercialno uspešnih zrelih metal in rock zasedb veljajo Iron Maiden za koncertno aktivnejše. Če ni zunaj studijskega albuma, se spravijo na turnejo, kjer obeležujejo svoje zgodovinske dosežke. No, zadnja turneja je povezana tudi z igrico »Legacy of the Beast« in kasnejšo izdajo stripovske serije. Kapo dol bendu, da se mu po 45 letih delovanja ljubi tako aktivno koncertirati. Vsa reč na hitro spominja na Ed Hunter čase in kompilacijo, izdano po izboru privržencev skupine. A to je bilo pred dvajsetimi leti, ko so Iron Maiden imeli v žepu pet albumov manj kot danes in je bilo set listo lažje sestaviti. Lahko je dišala bolj »klasično«. Glede na ime nove turneje, s katere izhaja novi koncertni dokument, ki vsebuje besedo »zapuščina«, je možno vnaprej skleniti, na kaj se je osredotočal koncertni repertoar. In ko skrižaš to spoznanje z dejstvom, da meri vsak Iron Maiden koncert uro in tričetrt, veš, da bo katerakoli set lista, izbrana po principu predstavljanja zapuščine, mnogo teže zadovoljila oboževalce, kot če bi jo Maiden sestavljali pred 20 leti. Bend je bil namreč znova prisiljen žrtvovati kup dobrih komadov, ki ostajajo koncertno neizpeti in neizbrušeni diamanti, a obenem »arhivirani« kot nekaj najboljšega, kar so Maiden kdaj koli ustvarili.

Da. V primerjavi s preteklo turnejo, je set lista obrnjena povsem na glavo. A tega ni bilo težko storiti, saj je nova koncertna turneja nasledila tisto, ki je promovirala studijski album. In ko Maiden promovirajo studijski album, se lahko zgodi, da jih prsti zasrbijo do te mere, da odigrajo ves novi album. Večer za večerom. Spomnimo se turneje iz leta 2006. Opus je izjemen in bend je moral najti neko ravnovesje med hiti, ki ne smejo manjkati, in potem zapolniti preostali časovni interval tako, da prerešetajo vse studijske albume. Med njimi so tokrat potegnili kratko albumi (ah, ta dolgočasna faktografija): »Killers« (recenzija), »Somewhere In Time« (recenzija), »No Prayer for the Dying«, »Dance of Death« in zadnja dva, se pravi »The Final Frontier« in »The Book of Souls«. Bend je vrnil v set listo Flight of Icarus, in to prvič po letu 1987, vpel je celo dva komada iz Blaze Bayley ere, ki jih niso izvajali od »Brave New World« turneje. Tudi ena izmed skladb albuma »A Matter of Life And Death« (2006) je končno dobila uradno zabeležko na tej koncertni izdaji (For the Greater Good of God). Žal, med njimi znova ni takšne skladbe, ki je Iron Maiden še nikdar niso izvajali v živo. Zato se opazk mačehovstva tudi tokrat ne bodo mogli povsem otresti. Okej, reč je pri izbiri set liste vselej odprta in diskutabilna in nihče ne bo nikoli povsem zadovoljen, a tako to gre pri skupini, ki je, preprosto povedano, v svoji karieri napisala preveč dobre glasbe. Je pa lepo videti, da je bend posvetil več pozornosti blago spregledani plošči »Piece of Mind« (recenzija), ki biva vrinjena med dva znatno bolj razvpita albuma Maiden kariere, v večni senci. Obvezni The Trooper so se pridružile že omenjena Flight Of Icarus pa Where Eagles Dare in Revelations.

Kaj so najbolj vznemirljivi deli novega koncertnega albuma? Je lahko sploh še kaj  vznemirljivega? Ekstatičnega?  Saj ste v ekstazi, mar ne? Okej, prva prihaja pregovorno. To je kemična naveza skupina – publika. To definitivno. Znova svoja štorija, spet tista fanatična in neponovljiva energija, ki jo kreira večtisočglava množica temperamentnih Mehičanov na krilih Dickinsonovega znanega podžiganja: »Kriči, Mexico City!« Še bolj kot to, pa bo zlasti tiste oboževalce skupine, ki poznajo vsak njen izdih in vdih, vznemirjalo ali pa tudi jezilo, kako se bend v letu 2019 loteva izvedbe nekaterih klasik, pa tudi novejših točk. Onkraj vokalnega dometa Bruca Dickinsona, h kateremu se vrnemo v nadaljevanju, je ob zacementirani ritemski navezi Harris-McBrain še najbolj zanimivo prisluhniti delu treh kitar. Recimo v starih skladbah, kot je Hallowed Be Thy Name. Že takoj preseneti integracija Murrayeve solaže po uvodu, ki je (razen “hammer on” vložka) sicer nikdar ni bilo, ob tem pa je prav v zaključku drugi solo Gersov, za katerega bi skupino res prosil, da jo v bodoče  raje odigrata Murray ali Smith, kar pomeni, da je preveč demokracije na določenih delih albuma znova naredilo več škode kot koristi. V Where Eagles Dare dobi Gers ves prostor, da se prostosučno poigrava s svojim tremelom. Ta verzija “Piece of Mind” klasike je znatno boljša od tiste s koncertnega albuma “The Real Dead One”. Bend se že dolgo ne ukvarja več s pikolovstvom, da bi bila reč, posneta v studiu, temu čim bolj podrejena na koncertu (izvedbeno). Ima vso pravico in tako je tudi prav. A Maiden niso Purple in manevra za tovrstne hece je manj. Trojne tercetne harmonije so postale stvarnost od leta 1999 dalje, in to se čuti (The Trooper, Where Eagles Dare …). Tudi solaže skladb so posodobljene, nekatere občutneje spremenjene, nekatere malo manj. To je dobro. Odganja dolgočasje in ohranja privlačnost izvedbe. To je za vse tri kitariste zalo pomembno. Predvsem je to hkrati največja privlačnost, kar se tiče odkrivanja novega koncertnega dokumenta. Nekateri znajo v tem najti tudi prekletstvo. Puristi. In pa seveda vsi tisti neutolažljivci, ki hlepijo po koncertni magiji skupine osemdesetih.

In sedaj Bruce Dickinson. Bruce jih je leta 2019 naklestil že 61. Ni novost, da vokal vsekakor ni več tako svež in ohranjen, prav tako prejema konkretno podporo z mešalne mize, pa vseeno se možakar povsem kredibilno drži. Bend je uporabil posnetke z vseh treh koncertnih nastopov v Mexico Cityju. To so bili datumi: 27. 9., 29. 9. in 30. 9. S teh posnetkov je prebral najboljše. Aces High dela Dickinsonu že tradicionalno preglavice. Kadar pa se znajde na set listi, odprejo Maiden s to skladbo vsak svoj koncert. S tega piedestala bi jo mogoče zrinila le kakšna Invaders, kar pa se ne bo nikoli zgodilo. Dickinson mora torej biti v top formi že takoj v štartu koncerta. To pomeni vsaj primerno ogret vokal. Jasno je, da jih mož ne šteje več 25, in to se pozna. V novi koncertni verziji te skladbe bolj kot kdaj koli prej. Tudi Where Eagles Dare, v repertoarju takoj za Aces High, navdaja s takšnim spoznanjem. Vendar je vokalist izredno prefrigan in preveč izkušen, da bi lahko zamočil. Ali prepusti izbrane vokalne linije fanatični publiki ali pa si jih prilagodi/prikroji. Nekako je videti, da vokalno Brucu bolj leži drugi del repertoarja, ki se prične kar z drugim ploščkom in traja od Sign of the Cross pa do konca set liste. Tu namreč stopnjuje vokalno izvedbo, in to je zelo dobro, ker s tem izredno spretno zakrije skrhanost, ki jo vokalna forma pokaže v začetnem delu koncerta. Ni treba posebej izpostavljati, da je repertoar prirejen tako, da lahko pevec dostojno zvozi vokale, saj je njegov »instrument« tisti, ki je vedno znova in znova na največjem udaru. In pri 61 letih se takšni pritiski toliko bolj poznajo. Za navržbo je tu primer razlike v izvedbah Aces High in Flight of Icarus, ki je več kot očitna. Govori seveda v prid slednji.

Iron Maiden ste na tej turneji lahko ujeli v Trstu, 27. 7. 2018 (RockLine koncertna recenzija), zato boste kot vneti oboževalec ali oboževalka veseli te izdaje, saj gre za lep spomin. Mnogi bodo ta album zgrabili preprosto zato, ker na njem piše Iron Maiden. Preprosto zato, ker skupino izjemno cenijo in spoštujejo. Koncertni dokument je odigran na pravem Iron Maiden nivoju. Live After Death pa tudi ostale uradne izdaje iz osemdesetih imajo svoje mesto na piedestalu, česar noben koncertni dokument, izdan v novih časih, ne more ponoviti, pa vseeno. Iron Maiden ne zmorejo zatajiti. Tudi tokrat ne. Turneja »Legacy of the Beast« sicer še traja. Nekaj koncertov je potegnjenih v leto 2021. Dodan je tudi zagrebški termin (v juniju). Upajmo, da koncerti znova stečejo (globalno), čeprav je malo verjetno. Bend sicer spravlja skupaj material za novi album, prav tako se širijo govorice, da naj bi imel Dickinson dovolj materiala za samostojni studijski album.

Maiden ostajajo ob Metallici največja metal zasedba vseh časov. Naj malo ublažim, v kolikor deluje provokativno. Ko greš na primerjavo diskografskega opusa med skupinama, se namreč ve, kdo je največji. To dejansko pretehta. Ne prodaja vstopnic, ne koncertni obiski, ne kič in blišč vse odrske navlake, s čimer bendi tekmujejo med seboj, kdo bo priredil večji spektakel. Šteje namreč glasba. Zapuščina, ki ostaja za teboj. In Maiden so na to zapuščino lahko le pošastno ponosni. Zapuščina zveri, s katero se njeni oboževalci in ljubitelji zbujajo in hodijo z njo spat. Zapuščina generacij privržencev metala. V večnost. Zapuščina največjih. Poklon in slava ikonam.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
CD 1.:
1. Churchill’s Speech
2. Aces High 
3. Where Eagles Dare 
4. 2 Minutes To Midnight
5. The Clansman 
6. The Trooper
7. Revelations
8. For The Greater Good Of God 
9. The Wicker Man
CD 2.: 
1. Sign Of The Cross 
2. Flight Of Icarus 
3. Fear Of The Dark
4. Iron Maiden
5. The Number Of The Beast
6. The Evil That Men Do 
7. Hallowed Be Thy Name
8. Run To The Hills 

Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara
Janick Gers – kitara
Steve Harris – bas kitara
Nicko McBrain – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki