Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Foster, Jack III
Založba: Progrock Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Jack Foster III je nadarjeni ameriški kitarist in pevec, eden izmed mnogih sodobnih glasbenikov, ki so uspešno izkoristili snemalno in založniško glasbeno revolucijo ter kateri popolnoma obvladajo spletno promoviranje svojega lika in dela, a hkrati je tudi eden redkih izmed njih, ki dandanes še razumejo filozofijo komponiranja izrazno bogatih in sofisticiranih, a obenem hitro dostopnih oblik rock glasbe. Kljub temu, da je “Jazzraptor’s Secret” že njegov četrti album do zdaj, pa je njegova kariera kot kaže zapisana večni studijski anonimnosti in s tem tudi avtonomnosti lastnega glasbenega izraza, kar nikakor ni slabo.
Jack tudi tokrat, tako kot že od začetkov tega svojega “Jazzraptor” projekta, sodeluje z dvema glasbenikoma, ki sta predvsem ljubiteljem progresivnega rocka dokaj znana patrona, čeprav sta večino svoje kariere (heh, tako kot tudi tokrat) ponavadi delovala bolj v ozadju. Fosterju v vlogi inštrumentalistov in producentov pomagata multi-inštrumentalist im pevec Robert Berry (ex-3, Alliance), ki je tu odigral kitaro, bas in bobne, prispeval pa je tudi nekaj spremljevalnih vokalov ter Trent Gardner (Magellan) na klaviaturah, trombonu in spremljevalnemu vokalu.
Glasbeno podobo “Jazzraptor’s Secret” bi bilo težko umestiti kam drugam izven mavričnih art rockovskih palet, ki v sebi vsebujejo vplive številnih med seboj različnih glasbenih žanrov. V posameznih kompozicijah je zaznati predvsem vplive vseh nekdanjih in aktualnih Berryevih in Gardnerjevih progresivno rockovskih projektov, a je veliko prostora namenjeno tudi posameznim pastoralnim akustično kitarskim intervalom. Odlična produkcija je podkrepljena s prijetno svilenimi, med seboj lepo pretakajočimi se motivi in živopisanimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji, ki se s svojo melodičnostjo hitro usedejo tudi v uho manj zahtevnega poslušalstva.
V nasprotju z veliko večino novejših sodobnih prog rockovskih projektov, nadebudni trio, če odštejemo nekaj neo-klasicističnih kitarskih pasaž, ne utruja s kakšnimi neumestnimi, hitro drvečimi prog metalskimi intervali, kar je nadvse dobrodošlo, saj ti nekako ne bi najboljše sedli znotraj njihove zvočne podobe. Čeprav bo marsikdo, ki pozna vokalne sposobnosti Roberta Berrya razočaran, da ta opravlja samo spremljevalno vlogo, je treba priznati, da ima tudi Foster nadvse prijetno barvo glasu, ki s svojo melanholično dobrotljivostjo zlahka zajame tudi širši krog poslušalstva.
Kar se kvalitete besedil tiče ne kaže izgubljati preveč besed. Gospod Foster v njih opravičuje svoj status tipičnega, pridnega ameriškega fanta, ki je vselej pripravljen pomagati starim gospem varno prečkati čez cesto in vsako jutro premraženim vevericam v duplino nasuti svežih arašidov. S svojo že skorajda stereotipno ameriško patetično pozitivistično pridigarsko retoriko o družbenih problemih, ki bodo s pravo voljo rešeni čez noč, vzorno stopa po stopinjah Neala Morsea (ex-Spock’s Beard), čeprav se mu, vsaj za zdaj še ni bati, da bi se kdaj prelevil v pokornega bogaboječega služabnika, saj svoje filozofske poglede na svet podaja na nevsiljiv način.
“Jazzraptor’s Secret” v prvi vrsti pokaže kam je trio prilezel v petih letih skupnega sodelovanja. Treba je priznati, da so nekateri rezultati navdušujoči, čeprav daleč od kakih pretresljivih presenečenj. Kdor se nadeja velike inovativnosti naj se raje ozre kam drugam. Trojica je s svojo barvito mešanico progresivnega rocka, jazza, melodičnega rocka, etna in folka dosegla, da njihov zvok počasi dobiva neko prepoznavno podobo. Številne sofisticirane zvočne palete, izjemna fluidnost med posameznimi motivi ter popolna odsotnost tekmovanja (beri preseravanja) posameznih članov v stilu kdo bo pokazal večje tehnično znanje so glavne odlike tega izdelka.
“Jazzraptor’s Secret” je nadvse všečen izdelek in vsekakor naslednji korak naprej v evoluciji tega projekta, čeprav ne prinaša prav ničesar revolucionarnega kar se tiče odkrivanja novih svetov znotraj že ustaljenih oblik progresivno rockovske glasbe. Komur so všeč mehkejše oblike po art rockovsko sofisticiranega križanja številnih raznovrstnih glasbenih elementov, se vsekakor splača prisluhniti temu izdelku, saj so Jack in tovarišija ustvarili album, ki je nadvse prijeten že na prvo uho, obenem pa ponuja dovolj pustolovske srži, da se ob vsakem vnovičnem poslušanju odkrije nekaj novega. Gospod Foster je torej ponovno dokazal, da gre za glasbenika, ki ima svojo lastno vizijo in ki ustvarja predvsem za lasten špas, obenem pa se prav nič ne obremenjuje z odsotnostjo morebitnega komercialnega uspeha.
Zasedba
Jack Foster III – vokal, kitara
Trent Gardner – klaviature, trombon, spremljevalni vokal
Robert Berry – kitara, bas kitara, bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Trent Gardner in Robert Berry
Seznam skladb
1. Jazzraptor’s Secret
2. The Corner
3. To Have And To Hold
4. Outbreak Monkey
5. Dreaming Not Sleeping
6. Mandelbrot World
7. God And War
8. The New American
9. Inspiration
10. Sometimes When You Win
