Joe Satriani: Shapeshifting

0 135

“»Shapeshifting« je album, kjer je Satrianiju torej uspelo dostaviti natanko to kar je hotel. Niz trinajstih karakterno zelo raznolikih skladb, ki slikovito zaokrožajo osebnost oziroma glasbeni dosje njegove kitarske igre.”

Založba: Sony Music
Datum izida: 10.04.2020
Produkcija: Jim Scott
Dolžina albuma: 46.35 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena. 9.0 / 10


Joe Satriani, brončeni kitarski vrač ali »srebrni kitarski letalec«, se vrača s svojim reci in piši osemnajstim studijskim albumom. Prvi in glavni ataše osončja, ko govorimo o kitarsko orientiranem instrumentalnem rocku, je za novi album imenovan »Shapeshifting«, povlekel nekaj drznih potez, da se oddalji od tega kar je ponujal na preteklih, recimo zadnjih treh studijskih albumih. Zamenjal je vse. Od studia, do ekipe, ki ga spremlja v studiu. S producentom vred.

Mož, ki je dejansko v glasbeno artističnem oziru že davno tega povedal množicam praktično vse, kar je imel za povedati, seveda sam na tak način nikakor ne razmišlja. Njegova nova glasbena izpoved sicer ne prinaša potresnih sunkov ali sprememb v legah magnetnih polov na planetu, pa vseeno. Satriani je s »Shapeshifting« dostavil album, ki nagovarja drugače, ko ga primerjaš z zadnjimi tremi. Nosi skladbe, ki med seboj izrazno alternirajo, tako v izbiri ritmičnih ključev, kot tudi v dejstvu, da se odklanjajo med seboj žanrsko oziroma fuziji žanrov. »Shapeshifting« ni tako »demokratičen«, kot pred njim recimo »Shockwave Supernova« (RockLine recenzija TUKAJ), ali »What Happens Next« (RockLine recenzija TUKAJ), ki se lahko pohvalita z večjo dozo eksperimentiranja, jamov ter na katerih je Satriani dopuščal več prostora, da se razmahnejo tudi ostali gradniki zvoka skladb (delovala sta bolj »bendovsko«). »Shapeshifting« postavlja znova kitaro v jasno in nedvoumno lego izraznega centra. Res, da ne v celoti, saj se zna Joe še vedno zelo pretkano ukloniti npr. strukturam klaviatur (Waiting), kjer je to primerno za gradnjo želenega vzdušja ali prijeti za akustično kitaro, s katero tako prijetno zažvenketa v ozadju, pa vseeno. Večinoma je album fokusiran prvenstveno na zgodbe, ki jih pripoveduje njegova, to pot znova izdatneje dominantna, kitara.  

V produkcijskem oziru je album kristalno sproduciran, zelo sofisticiran in zvočno pretanjen. Gradniki zvočne slike, zlasti bobni in bas kitara, gradijo izredno globino in širino zvočnega spektra, v katero se vpenja Satrianijeva kitarska igra. Izredno grabežljivo nagovarja zvok v smislu bombastike, obenem pa ob vseh finesah, zadržuje visoko toplino! Vsekakor je za to drugačnost odgovoren v prvi vrsti producent Jim Scott in pa seveda »škvadra« instrumentalistov, ki delajo Joeu družbo to pot v studiu in so sicer njegovi stari znanci. Kenny Aronoff je sodeloval s Chickenfoot, Chris Chaney na nekaterih preteklih Satchevih izdelkih, kot tudi izredni zvočni eksperimentalist  in klaviaturist Eric Caudieux, ki je posebej dobro začutil Satrianijevo kitarsko igro in poskrbel za nekatere posebej duhovite zvočne pastele s katerimi dodaja samemu albumu prav poseben čar in ten, jeziku kitarske igre pa ojačuje dani karakter, emocijo ali strast. Karakterno je kitara to pot izredno »izmuzljiva«. Vsak komad je zaključena štorija, ko sklepa Satch v sleherni točki povsem novi kompromis aranžiranja (definicije aranžmajev – ritma in sloga).

Album je poudarjeno oseben in intimen. Na njem se je Satriani vrnil celo v obdobje brezskrbnih osemdesetih let, kot je to jasno nakazano v Nineteen Eighty, kjer se je poklonil liku svojih Squares (Eddie Van Halen zvok in klasičen rock’n’roll rally poln nostalgije), nadalje Big Distortion, ki te odkatapultira naravnost na kak razprodani štadion v osemdesetih z 120.000 obiskovalci, ti pa stojiš sam v siju svetlobe, ko ti ob našobljenem reverbu in distorziji fraziranja, ploska (v ritmu muzike za ples) prav vseh 240.000 rok prizorišča. Tudi navita Spirits, Ghosts And Outlaws se pridružuje energetsko Nineteen Eighty. V teh trenutkih pooseblja album sentiment zlatih časov, ko je Satriani izdajal albume, kot sta »The Extremist« ali »Surfing With An Alien«. Joe ostaja »večno velik otrok« in vseskozi seva kipeči žar velikega optimizma. To je značilno tudi za novi album, ki poklanja poslušalcu prav tako mnogo zabavnih in lucidnih trenutkov, kot to velja za komad Ali Farka, Dick Dale, an Alien and Me, kjer, kot namiguje naslov komada, druži na moč posrečeno arabske ornamente (z ritmiko vred), elemente surfa, tisti »vesoljec«, pa je dejansko Eric na starinskih zvočnih strukturah sintetiziranja. Gotovo komad, ki izstopa na albumu po svoji pronicljivi strukturi in je nekaj kar od Satcha še nismo slišali.  Kot poseben odklon velja izpostaviti še reggae izlet v Here the Blue River, kjer barva Satch vodilno frazo in ritem tudi z izleti, ki se v igri in zvoku bližajo nizanju »soundscapesov«.

Tu so trenutki izdatne sofisticiranosti, kjer prevzema izjemna pretanjenost, zvočna imenitnost, valovanje gradnikov nizanja zvočne krajine, z neverjetno kontemplacijo oziroma visoko stopnjo medsebojne spravljivosti v zaznavanju, kar izraža rahločutnost skladb All For Love in Teardrops, kot tudi mistika Falling Stars. Za zvrhano mero zabave in šegavosti poskrbijo »ringa-raja-ste« strukture skladb All My Friends Are Here, ki je absolutna točka praznovanja ter sklepne, lahkotne in z žvižgi »pobarvane« Yesterday’s Yesterday.

»Shapeshifting« je album, kjer je Satrianiju torej uspelo dostaviti natanko to kar je hotel. Niz trinajstih karakterno zelo raznolikih skladb, ki slikovito zaokrožajo osebnost oziroma glasbeni dosje njegove kitarske igre. Deluje celo avtobiografsko, saj se z nekaterimi dejanji Satriani tudi zelo učinkovito energetsko-nostalgično sprehodi po svoji glasbeni poti naravnost do začetkov svoje kariere. V slehernem trenutku ostaja Satch visoko na preži, na pravem mestu, ko se loteva svojega posla in ohranja tisti dobro poznan, ponotranjen, zabavno »izmuzljiv« element šegave igrivosti. V artizmu album nikakor ne preseneča. Dostavlja pa zaznavni odklon, glede na tisto, kar je Satch ponujal zadnja leta kariere. Za Satrianija več kot dobrodošla tranzicija, artistična osvežitev in suma sumarum, nov nadvse uspel podvig.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Shapeshifting
2. Big Distortion
3. All For Love
4. Ali Farka, Dick Dale, an Alien And Me
5. Teardrops
6. Perfect Dust
7. Nineteen Eighty
8. All My Friends Are Here
9. Spirits, Ghosts And Outlaws
10. Falling Stars
11. Waiting
12. Here the Blue River
13. Yesterday’s Yesterday

Zasedba:
Joe Satriani – kitara
Eric Caudieux – klaviature
Chris Cheney – bas kitara
Kenny Aronoff – bobni
Lisa Coleman – klavir na skladbi št. 11, mandolina na skladbi št. 13


Joe Satriani – Nineteen Eighty (uradni video)
Joe Satriani – Big Distortion (uradni “vizualizator”)
joe Satriani – Here the Blue River (uradni avdio nosilec)
Joe Satriani – Teardrops (uradni zvočni nosilec)
Joe Satriani – “Shapeshifting” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki