Datum intervjuja: 30.03.2007
Kojaniskaci, trio zanimivih stricev iz Borovnice, je minuli vikend švical na predizboru za Rock Otočec, ki se je odvijal v zakajeni atmosferi Logaškega Navigatorja. Po energičnem nastopu, že drugem v večeru, sem se z njimi pogovarjal o njihovih načrtih in željah.
Rockline: Prihajate iz Borovnice. Kaj se pravzaprav dogaja tam?
Jani: Praktično nič. Vsi dogodki so omejeni na Arterijo. Mislim da smo trenutno tam celo edina resna zasedba (smeh).
Rockline: Nekakšne glavne face torej?
Jani: Lahko bi se reklo tako, da (smeh).
Rockline: Kojaniskacij šteje koliko pomladi?
Marjan: Skupina je nastala 1996, vendar je takrat delovala v drugi zasedbi. Od takrat sva ostala samo midva z Andražem (basistom), s katerim se poznava še iz srednje šole.
Rockline: Od kdaj torej nastopate kot trio?
Jani: Kot trio nastopamo od leta 2001. Pred tem smo poizkušali tudi s še eno kitaro, kar pa se ni obneslo najbolje. Lahko rečem, da se v tem trenutku kar udobno počutimo.
Rockline: Kaj je po vašem mnenju tisto, za kar bi lahko rekli, da vas razlikuje od drugih današnjih skupin?
Marjan: Hm, predvsem raznolikost glasbenih stilov, ki jih lahko slišiš v naši glasbi. Od retro rocka in etna naprej. Nekateri pri nas najdejo celo elemente surf glasbe. Kje, nam po pravici povedano ni čisto jasno. Vseeno pa pri vsemu skupaj, s tem, da se poizkušamo držati čiste osnove, najraje ostajamo čim bolj bazični. Poudarek je torej na sami formi, se pravi obliki skladb. Vse kasnejše oblike eksperimentiranja, na primer z akustiko in podobnimi zadevami, so samo stvar načina interpretacije.
Rockline: Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Po teh letih že kaj razmišljate o snemanju albuma?
Jani: Zaenkrat ne! Trenutno nas še vedno bolj zanima nabiranje koncertne kilometrine.
Rockline: Zelo očitno se zanašate na trd in direkten pristop, ki pa na koncu vseeno pusti bolj “moody” atmosfero.
Marjan: Zanimivo, to sem že nekajkrat slišal. Večinoma se poizkušamo držati osnovne hard rokerske forme, ki naj načeloma nebi puščala veliko prostora za dramatiziranje.
Rockline: V tvojem vokalu je presenetljivo veliko Glenna Danziga.
Marjan: Glenn Danzig? Ga sploh ne poznam. Zanimivo, ga bom v bližnji prihodnosti vzel pod drobnogled.
Rockline: Ko smo ravno pri vokalih; ena od stvari, ki pri vas takoj pade v oči, je bobnarjev spremljevalni vokal. Nekaj, kar na današnji slovenski sceni ni ravno pogosto.
Jani: Petje med igranjem mi ne predstavlja nikakršnega problema, zato se pogosto vračamo h tej obliki glasovnega spremljanja, s katerim pridejo skladbe do posebnega izraza, ter s tem seveda pridobijo na razpoznavnosti.
Rockline: Že prej ste omenili da se za zdaj osredotočate predvsem na koncerte. Kje vas lahko naši bralci v prihodnje ujamejo?
Jani: Nastopali bomo na Gran Rocku v Sevnici, NHL Pubu v Notranjih Goricah in seveda v “legendarni” Arteriji (smeh)
Rockline: Hvala lepa za tale pogovor.
Kojaniskaci: Hvala tebi Travolta!
Galerija slik
