Kombo C : Petelin iz Noznega

0 239

“Na slovenskem se nam ob takšni nadarjenosti mladih jazzovskih muzičistov, kot jo izžareva tretja generacija Zlatkovih varovancev na albumu »Petelin iz Noznega«, torej za dober jazz tudi v prihodnje nikakor ni treba bati.”

Samozaložba
Datum izida: 09.03.2019
Produkcija: Zlatko Kavčič
Dolžina albuma: 44.07 min.
Zvrst: Jazz
Kupi album!


Kdor je bil kdaj v Goriških Brdih ve, kjer je Nozno, zlasti po impresivni gotski cerkvici Sv. Petra in Pavla, locirani na bližnjem gričku te spokojne vasice. Nozno pa, ob tamkajšnjih kurjih eskadriljah, očitno premore tudi bajeslovnega petelina, ki v svojih razsežnostih kikirikanja, spravlja lahko ene v obup, drugim pa na srečo ponuja nemalo komponističnega navdiha. Med slednje sodi po novem tudi Zlatko Kavčič. To je tisti edinstveni bobnarski in tolkalski jazzovski bojevnik na Slovenskem, ki v svoji neusahljivi vnemi, v kateri njegova ustvarjalna sla nikakor ne ugaša, izda v različnih povezovanjih z jazzovskimi ustvarjalci in glasbeniki, tudi po tri, če ne več albumov letno. Obenem pa je ta genialni glasbenik pripravil glasbo za novo izdajo njegovega projekta Kombo. Tako se predstavljajo na novem Kombo izdelku njegovi varovanci tretje generacije mladih jazzovskih glasbenikov, ki so se tako vpisali na Kombo C ter album »Petelin iz Noznega«.

Kombo C nosi zaznavno elektrificiranost. Nosi trenutke, v katerih bi se lahko s svojo kitaro zelo dobro sporazumeval kakšen John McLaughlin v eri delovanja z Milesom Daviesom, kar diši po dobri stari šoli jazzrock fuzije. To pot se vključujeta v ogrodje skladb dve elektrificirani kitari, ki lahko tudi večji del skladb dominirata, ko zasipavata zvočni prostor z avanturami širne improvizacije. Seveda to nikakor ni pravilo, preseneti pa v tem oziru uvodna Črni Bcko. Tudi sledeči Toni žica Solkanca, uvodno ritmično podkrepljena dodatnimi tolkali, ohranja, z razbeljeno eskapado dominacije elekričnih kitar, podobno držo. Vplivi jazzrockocvske fuzije so zaznavni, piko na bi prinesel še kak Rhodes električni klavir, a to je že opazka preveč, ker tega Kombo tokrat niti ne potrebuje. Četrta Petkoff, polna pečatne in izredne ritmične strukturiranosti ter dinamičnih preklopov, spusti v ospredje trobento, iz same razrahljanosti njene igre, pa se sem in tja seveda zaslišijo okruški oddaljenega be bopa. V naslovni skladbi se Kombo C dotika vzgibov svetovnega melosa (world music). Spričevalo nagovarja natanko tako, kot velevajo asociacije ob besedi spričevalo. Spomini nanj prej navzemajo s tesnobo, kot radostjo, saj gre, bodisi da je spričevalo lepo, ali manj lepo, sicer za vrste prisilo legitimiranega pranja možganov. Silno zabavna točka albuma in njegov absolutni odklon. Deluje lahko skoraj resno, nosi pa tudi zabavno zazrtost v arabske ritmične strukture. Vrsta tragedije in komedije, v enem kosu, z dodanim otroškim zborom.

Vsekakor je Kombo C mini orkester in praviloma je v viziji absolutnega svobodnjaštva za katero stoji večno pronicljivi in neusahljivi um protektorja Zlatka Kavčiča, vselej ogromno prostora za enakopravno izražanje zvočnih elementov, ki sobivajo v dani glasbeni avanturi in posledično glasbenem telesu. Izredno ogrodje gradi točkam dinamična in razgibana ritem sekcija, zlasti prožen, topel in mičen organsko zveneči bas, ki z velikim občutkom za kreacijo melodije vseskozi spretno polni širna prostranstva, ki se odpirajo v formacij jazzovske glasbene krajine, urezane po komponistični recepturi Zlatka Kavčiča.

Zanimivo je kontrastiranje »nasprotij«. Ko vzdržujejo pihala motivsko strukturo, se vanj zagrize improvizacijska srž električnih kitar, ki z tudi z večkratnimi izbruhi atonalnega kljubovanja ter gravitacije proti pobegom v freejazz, skušajo »cefrati« prostor, a ostajajo obenem vseskozi v okvirju čvrstega formata, ki ga drži ritmična tekstura na eni in pihala na drugi strani. Zadeva se seveda obrne v nasprotje, ko prevladajo pihala v solističnih aktivnostih. V tem oziru je integralna skladba albuma, prav njegova naslovna. V njej izveste bistvo poante novih Kombo C. Skladno ravnovesje izdelanih vodilnih struktur (melodij) ter svobodnjaških odklopov samo izzivalnih solističnih eskapad, s čim manj, ali nič omejevanja. Prilagajanje, v smislu spravljivega plasmaja solističnih eskapad, je pomemben element, ki v konciznem pristopu, ohranja skladbam rdečo nit komponističnega formata tudi v trenutkih ko je ta zavoljo svobodnjaške razrahljanosti, teže sledljiva. Norveške kalcete ne skopari z usekanim avanturizmom, ki kupčuje med rockovskimi pobegi ter trobentaškimi eskalacijami ter dolguje celo nekaj asociacij prav skandinavskem jazzu.

Naboja Zlatku torej ne primanjkuje in generacija nadebudnih jazzistov združena pod Kombo C, dostavlja pod njegovo taktirko, novo izvrstno glasbeno poslastico jazzovske izzivalnosti z lepo bero vsega, tudi razrahljane privlačnosti. To prinaša na prizorišče album, ki je mnogo bolj zanimiv za poslušanje v primerjavi z izdelki uveljavljenih slovenskih jazzistov, ki radi na svojih izdelkih, svoji kilometrini navkljub, s predvidljivimi formami modalnega jazza, zleknjeni v udobje varnega konformizma, prej dolgočasijo poslušalca, kot, da bi ga zabavali.

Kombo C je torej opravičil vsa pričakovanja. Zlatko je znova opravil svoje delo izvrstno. Pravzaprav ponuja »Petelin iz Noznega« neverjetno otipljivost, pravšnjo mero razrahljane izzivalnosti ter motivske strukturiranosti, kar je prav največja privlačnost takšnih izdelkov. Z manj freejazovske usekanosti, ki je sicer zaznavna, skoraj nič avantgardnih ekscesov, a to niti ni bil njegov osnovni namen. Zato pa se album toliko bolj sočno prileže k poslušanju ob mnogoterih dnevnih opravilih. Bodisi, ko se vozite v avtu, ali preprosto zlagate doma »stresene zobotrebce«. Upajmo, da se Kombo C predstavi na širnih odrih vsaj manjših slovenskih klubskih prizorišč, kajti »Petelin iz Noznega« mora zakikirikati obvezno tudi »v živo«. Takrat bo zares tudi zgrabil kot je treba! Na slovenskem se nam ob takšni nadarjenosti mladih jazzovskih muzičistov, kot jo izžareva tretja generacija Zlatkovih varovancev na albumu »Petelin iz Noznega«, torej za dober jazz tudi v prihodnje nikakor ni treba bati.

Seznam skladb:
1, Črni Bcko (06:05)
2. Toni žica Solkanca (05:57)
3. Tomimoti (04:59)
4. Petkoff (05:28)
5. Petelin iz Noznega (11:01)
6. Spričevalo (06:14)
7. Norveške kalcete (04:44)

Zasedba:
Zlatko Kaučič – umetniški vodja
Tomi Novak – bobni
Robi Erzetič – bobni
Tilen Kravos – kitara
Ajk Vremec – kitara
Anton Lorenzutti – kitara
Timi Vremec – bas kitara
Francesco Ivone- trobenta

SODELUJOČI:
Jure Boršič – alt saksofon na skladbi št. 7
Otroški pevski zbor SCGV Emil Komel na skladbi št. 6

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X