Izvajalec: Burning Brides
Založba: V2
Izid: year
Burning Brides so še eni rock n’ roll otroci novega tisočletja. “Leave No Ashes” je njihov drugi studijski album po “Fall Of The Plastic Empire” (2001). Ob poplavi vse mogoče post grunge, post punk post brit pop navlake, se človek kar težko danes znajde ujet v obsežnem vrelišču informacij, katero predstavlja pravzaprav eno samo informacijo, toliko je plonkanja in repliciranja. Tudi Goreče neveste bi lahko stlačili v eno izmed teh enačic, pa bi se odkrižali vseh nadaljnjih težav. Gre v osnovi za rock’n roll, v katerega skupina meša vplive hardcore punka in stoner rocka, celo sapic bluesa tako, da postane pridevnik “sludge” v tem primeru celo umesten.
Trio je hrupen in ropotav. Produkcija prinaša pošten, t. j. zgaražiran zvok, premorejo pa Burning Brides kar nekaj prehodno okrasne “melodičnosti” (govorimo o zgornji meji praga melodičnosti, ki je za punkoidno stonersko koketiranje še sprejemljivo), katera je vsekakor pohujšljivo poenostavljene sorte, drugačna pač ne sme biti in je zato zreducirana le na točkovno umeščenost znotraj posameznih skladb, ki pa naredi vso stvar kvečjemu še bolj zanimivo. Ravno ti dotiki melodije, reducirajo občutek višje stopnje umazanosti, ki skupini sicer nikakor ne bi škodovala. Občutek zadetosti je ob tem reč, ki je ni mogoče preslišati. Prvič nepovratno naletimo ob to indico v Alternative Teenage Suicide, kjer v refrenu vokal ob stoner feel riffu poizkuša vreščavo ujeti noro obsedenosti Queens Of The Stone Age v boljših časih. Če je ta skladba dišala po stoner koketiranju, pa naslednja King Of The Demimonde, prikliče doomovski Black Sabbath riff, a ob njej potentno kričavi vokal ubije sleherni pomislek o nadaljnji podobnosti s skupino. To Kill A Swan je drugi dokaz nepovratne zaljubljenosti skupine v Black Sabbath. Replika riffa otvoritvene rock n’ roll tresavice Heart Full Of Black v Century Song, poseduje celo na blues štosu bazirajočo izhodno kitarsko solažo, medtem ko Dance With The Devil še naprej nezadržno boleče boksa v levih retro punk krošejih. Naravno akustično zveneča spremljava v Pleasure In Pain potrdi enkrat več, da skupini ni tuj blues, v katerega pa to pot umeščen južnjaški “feel”. Dobro jutro kravje mukanje!
Kot zanimivost naj poudarim, da se plošča v drugem delu umiri. Torej prvi del plošče je opazno boj navit in energetsko razsipniški, medtem ko skupina umiri konje v drugi polovici albuma, a to smelo kompenzira z zavidljivim porastom teatralnega ambienta. Osnovni gradnik tega občutka je Last Man Standing, kjer ob avtoritativno diletantskem vokalu dominirajo klaviature, plošča pa za nameček povsem zaspi na koncu ob zanimivi replikaciji The Animals kitarskega motiva hiše vzhajajočega sonca, v katero skupina umesti celo nekaj starikave Hammond kozmetike kakšnih Procol Harum (skladba Wampire Waltz) . Skupina se v tem mojstrsko opira na vokal, kateri deluje moralno zlomljeno razvrednoten, črn in izdano ječi (z nožem v hrbtu).
Burning Brides so odlični glasbeniki. Delujejo kompaktno, uglašeno na isto frekvenco, zagriženo in zato resnično. Ob tem smelo združujejo različne glasbene vplive in jih kodirajo v svojo različico glasbenega doumevanja. “Leave No Ashes” utrjuje skupino na prizorišču. Je evolucijska nadgradnja prvenca skupine, tako v motivski, kot atmosferični razgibanosti. Skupina deluje z njim še bolj odločno ter obenem ne izgublja, kljub občutku večje kontrole za producentskim krmilom, kar se zvoka tiče, kateri je kanček preciznejši, a hkrati še trši, glede na studijski prvenec, prav v ničemer občutka starševske skrbi za kreacijo potentnega “rock n’ roll drivea”, v katerega vnaša prepričljiv dotik uporniško dramatične, a drzne nepokorščine. Vseeno so Burning Brides prelepi za punkerje, kompozicijsko in ambientalno pre enostavni za hard rockerje in še zdaleč premehki ter preveseli za metalce. Debata o tem koliko je nepokorščina, ujeta na snemalni trak, resnična in koliko jo člani skupine v reali živijo skozi vsakdan v novem tisočletju, sploh ob dejstvu da so denimo Burning Brides Američani, ne vodi nikamor. Iz nje bi se najverjetneje rodila patetika cmeravosti razvajenih otrok bogatih staršev.
Zasedba
Dimitri Coats – vokal, kitara
Melanie Campbell – bas kitara
Jason Kourkounis – bobni
Produkcija
George Drakoulias
Seznam skladb
1. Heart Full Of Black
2. Come Alive
3. Alternative Teenage Suicide
4. King Of The Demimonde
5. Century Song
6. Dance With The Devil
7. Leave No Ashes
8. To Kill A Swan
9. Pleasure In The Pain
10. From You
11. Last Man Standing
12. Vampire Waltz
Trajanje albuma: 45.01
