In Keeping Secrets Of Silent Earth: 3

 Kako vas kaj premamijo udarni kitarski dvoboji, stakato in nebrušena briljantnost tekstopistva skupine System Of A Down ter epska tantričnost estetske večplastnosti kakšnih Mars Volta? V uvodnem računu odštejte politično naravnanost ter dosledni artizem metaforičnega filozofiranja in rezultat, ki ste ga morebiti želeli, je na dlani. Vkolikor se vam razlike med obema prej omenjenima skupina zdijo tako nepremostljive, da si težko mislite, da bi bilo oboje mogoče metati v skupno skledo vašega glasbenega okusa, predstavljajo Coheed And Cambria tisti izgubljeni del evolucijske verige, ki bi uspel polniti vrzel med obema polobloma vaših možganov. In iz obeh so uspeli izbrskati najžlahtnejše ter to poudariti s popovskim, radio friendly podtonom.

Temu principu se ne izneveri niti njihova tretja plošča In Keeping Secrets Of Silent Earth: 3, katero so skreirali leta 2003 za majhno založbo Equal Vision Records Inc, ki je v tem času doživela povečano zanimanje krovne založbe Sony BMG, zaradi katere vam za fenomenalne albume ni potrebno poseči več pregloboko v žep. Coheed And Cambria so z albumom In Keeping Secrets Of Silent Earth: 3 izgradili konceptualni album, ki je oster in SOAD-ovsko nabrušen, divjosti izbruhov tempa in kitarske linije pa ni prehitro konec na nobeni skladbi. Mars Volta so tu le za primerjavo, saj se ne morem spomniti niti ene skladbe, v kateri bi uspeli svojo zgodbo strniti v manj kot petih ali šestih minutah. Kitarist in tenorski pevec s kristalno jasnim glasom, Claudio Sanchez, je na tem albumu družil moči ponovno s kitaristom Travisom Steverjem, basistom Michaelom Toddom in bobnarjem Joshuo Eppardom, uravnoteženost integralnih delov pa je gladil dvojec producentskih vizionarjev Birnbaum – Bittner. Plošča se prične z zvonjenjem telefona in štorkljanjem ženskih čevljev po parketu v predsobi. Namesto običajne klišejske kanonade puhlih besed nas nato nagovori glasba, ki zveni kot uvodni let nad razbeljenimi planjavami Mordorja. Ina nato resnični začetek. ‘In Keeping Secrets Of Silent Earth: 3’ poseže po že slišani kitarski frazi SOAD ‘Toxicityja’, Coheedi pa prepričajo v razliko z manj lajajočim in visoko naravnanim Sanchezovih vokalov, ki se direktno spogledujejo s Cedricovo linijo glasovne meditacije. Ljudje smo prilepljeni na svoje konzole ter tehnokratsko odtujeno tavamo skozi vsakdan. Delo postaja rutina, v kateri smo podaljšek stroja, v prostem času pa se za sprostitev preklopimo na domače računalnike ter pred tipkovnic podoživljamo življenje nekoga drugega, tipkana sporočila pa zamenjajo govorjene besede. Medosebno ostajajo neizrečene besede, neizživeta čustva in šum iztekajočega se časa. “Awake through motion / With curiosity to curtain your first move / Over arms Length They’ll Break Protocol / Jealous envy for the youngest one / To be the hero is all I’ll ask / Can I be buried here among the dead, with room to honor me here in the end?” Sanchezovi stihi so metodično zavite metafore, ki dokumentirajo življenje in hrepenenje vseh živih in še čutečih. Družba potrebuje ideale in tolažbo brezpogojne ljubezni. Svoj poklon ideji popolnosti in, če želite, pravega boga, je ponujena kot rešitev, Coheed And Cambria pa svoj poklon Večnemu in Pravičnemu ter Ljubečemu stisnejo v ‘Cuts Marked In The March Of Men’. Tudi nastavljena prava frekvenca za direktni pogovor ali vtelešenja Odrešenika na zemlji ni rešitev za to družbo dvomljivcev, a to je razumljivo. Ljudje smo namreč nepopolni in polni vprašanj, na katere le stežka najdejo zadovoljujoč odgovor. Včasih gre nočna mora predaleč in prelet krogle skozi možgane ustavi nadležno breme človeškosti in bivanja je lahko končano v trenutku. Svojo inspiracijo v tem iščejo tudi Coheedi. ‘Three Evils (Embodied In Love And Shadow)’ je poklon krhkosti in lepoti bolečine bivanja, precej težka vsebina pa je lajšana s popovsko linijo lahkotnosti in elegance, ki jo Coheed And Cambria instinktivno ubirajo iz kitice v kitico. Nadaljevanje poti razočaranja in večnega hrepenenja se steče v ‘The Crowing’, prikrito formo besa in revolta. V bistvu gre za skoraj ljubezensko pesem. Ljubezen je včasih kot najtežja in neozdravljiva bolezen, v kateri je cena za daritev samega sebe občutek izpraznjenosti in blaznosti. Interna lepota ljubezni se sprevrže v brutalne podtone razočaranja in želje po maščevanju. Zdajšnost in harmonija večnega Ljubim preide v prihodnosti zlahka v nekaj, kar je bilo in ni več. Claudio doživi notranjo katarzo z eliminiranjem pomnikov, ki jih po načelu šeriatskega prava lahko odstrani le smrt in maščevanje v principu oko-za-oko. “In short for the murders of those I court I bless the hour that holds your fall / Sincerely, I will kill you all”. Zgodba se nadaljuje v ljubki pesmici ‘Blood Red Summer’, ki nadaljuje s točenjem solza zato, da si še zadnjič opomorete pred gigantskim zalogajem, ki ga za vas v nadaljevanju servirajo Coheedi v obliki internega triptiha epskih proporcev. ‘The Camper Velorium’ je tridelna simfonija rockovske briljantnosti za marsikoga pa idejnega izčrpavanja. Prvi del ‘The Camper Velorium I: Faint Of Hearts’ je petminutna gravura popovske idilike ljubezni in tihega obžalovanja, da oboževana ne spi tesno ob ljubečem. Prikrita seksualnost je le ena izmed plasti ki so jo v kremšnito puhlega pumpanja milozvočij vpihnili Coheedi. Za uspavanko, za katero jo deklarirajo iz vrstice v vrstico, je skladba kot tona sladkorja, ki ga dodatno prelivate s karamelo in začinite s sladkorjem v prahu, reakcija, ki jo dobite po tem delu pa je popolno odvajanje (beri: masivna diareja), ki se ji pa vsak, ki je kdaj resnično ljubil, ne namerava niti za ped odreči. ‘The Camper Velorium II: Backend Of Forever’ je precej privlačnejši in šepetajoče zadržan ter bolj odseva Sanchezove prave namene, ki se skrivajo za slepeče belim nasmehom. Manični latentni psihopatski morilec plaši ljubka puhoglava dekleta, mar ne? Iz nesmislov pletena tančica vsakdana pa Sancheza sili v drastične ukrepe. Skladba je razlaga razlogov, ki so nagomilani na skrbno odmerjene kupčke. “This isn’t love so forever let it go…/ Forever sill it burn/ This isn’t love there on the backend of forever / I wish I would never hurt again”. Ali gre le za slovo ali kaj drugega? Gre za ponovno prebujenega morilca, ki brutalno obračuna z vzroki razočaranja. ‘The Camper Velorium III: Al The Killer’ je ples shizofrenika na bad tripu. Shizofrenika, ki se požene v brezglavi tek v neznano morje neskončne praznine. Vakuum. Prazne fraze. To je odmerek čutenega, ki ga ponavljajoče nagnetejo v ‘A Favor House Atlantic’, ki je prvi resnični album filler na tej plošči. Kot bi to fantje iz skupine začutili, so se odločili spisati še zadnji povzetek povedanega v rednem delu plošče. Devetminutna meditacija velikega konca se imenuje ‘The Light & The Glass’ je akustična umiritev razgretih strasti, v kateri se senzualno prepletejo zvok akustičnih kitar in Sanchezovega skoraj ženstvenega vokala. Balada je ravno prav začinjena s patetiko, da bi zlahka polepšala vsakdan slehernemu otožnemu osebku. Coheed And Cambria so pač novodobni trubadurji Generacije X. Ali pač? Po koncu ste deležni še zadnje kaplje skrite norosti, ki po koncu zabrenči v obliki skritega devetminutnega komada o še eni izgubljeni ljubezni. Kako ste lahko presenečeni?

Odtujenost. Brenčanje telefona. Množica z bleščicami okrancljanih deklet. Pop vakuum in rockovska ambicioznost. Slika dobi zadnji nanos barve, zaradi katere je to, kar na koncu uzremo, bolj smiselno kot je bilo na začetku. Po poslušanju ponovno posežem po SOAD in Mars Voltinih albumih in jih tokrat raje poslušam ločeno, da si popravim okus v ustih. Po poslušanju najobetavnejšega zalogaja iz Coheed And Cambrijinega kataloga diskografijskih zapovedi so mi, ob miselnem naporu odmisliti neskončne debele plasti sladkega popa, pošli še zadnji atomi energije. Zamenjati bo potrebno baterije ter resetirati procesor ter užiti razkužilo za odprte rane na uvodnih pričakovanjih, zaradi katerih sem po plošči tudi posegel, fasal pa sem blažjo obliko sladkorne bolezni. Na napakah se pač učimo. Ali pač?