Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: RAK
Založba: Circle Records
Izid: year
Ocena: 4/5
RAK? Ne morski, ne potočni, še manj pa kuhani. Gre za izjemno nenavadno ime (od kod izvira mi ni znano, zaenkrat o skupini obstaja izjemno malo informacij) mladih in obskurnih švicarskih simfoničnih prog rockerjev, ki na svojemu prvencu “Lepidoptera” ponujajo nadvse zanimivo kombinacijo čudovitih simfoničnih aranžmajev, močnih in ekspresivnih vokalov ter bombastičnih in epskih pasaž, kar jih stilistično uvršča nekam na mejo med neo progresivnim in simfoničnim prog rockom, pogosto najbolj priljubljenima in razširjenima oblikama prog rocka. Lahko bi se reklo, da uspešno gradijo moderno obliko simfoničnega proga, ki v zadnjih letih vsekakor doživlja nov razcvet. V glasbi RAK se kažejo predvsem vplivi skupin kot so Genesis (v obdobju kvarteta), Marillion (predvsem Hogarthove ere), Arena, The Flower Kings in Porcupine Tree s tem, da znajo vse te vplive uporabiti na popolnoma samosvoj in prepoznaven način, kar je njihova glavna kvaliteta.
“Lepidoptera” je konceptualni album postavljen v mračno prihodnost (ali sedanjost), ki skozi med seboj povezana dela prek metafor pripoveduje zgodbo o postopni človeški (predvsem notranji) preobrazbi, ko se posameznik prek kokona preporodi iz nižje, dekadentne in s pohlepom obremenjene oblike obstoja v čisto in uresničeno bitje, ki se odpravi na potovanje k novim obzorjem, daleč od duševno in duhovno propadle civilizacije. Vzdušje je po večini polno neizbrisane melanholije in trpke bolečine, ki jo odraža težnja po čim hitrejši preobrazbi notranjega jeza ter ves čas plove med mračnimi in svetlimi trenutki. Pevec Dave Thwaites je odličen izbor saj njegov vokal več kot uspešno ujame vzdušje posameznih del in je s tem dovolj variabilen in emocionalen, da ga bodo vzljubili vsi tisti, ki prisegajo na ekspresivne in emocionalne pevce v stilu Fisha (ex-Marillion) ali Michaela Sadlerja (Saga). Osnovna podlaga in osrednji element večine glasbe na albumu so sicer čudoviti aranžmaji na sinthesizerjih, orglah in klavirju, ki so delo odličnega Marca Grassija, glave skupine, ki pa s svojimi umetnijami na srečo nikoli ne postane dominanten ali, da bi ga ego kdaj odnesel predaleč (v stilu kakega Emersona), saj ves čas lepo usklajuje svoje delo z ostalimi člani skupine.
“To The Refugee”, ki poslušalca že takoj posrka v jedro koncepta, se odpre z veličastno plastjo sinthesizerjev, podloženih na surovi ritem liniji. Emocionalni Thwaitesov vokal uspešno usmerja vzdušje od nežnega, ko se izmenjavajo lepi aranžmaji na klavirju, do dramatičnega. Tudi, ko je treba pokazati jezo in bolečino se odlično ujame s pogostokrat surovimi delnicami na električni kitari in drdrajočo ritem linijo. Venček “Metamorphosis: One” in “Metamorphosis: Two” združuje tako na trenutke izjemna obskurnost kot tudi lepota, ki jo posredujejo dramatični prehodi in zelo dobre pasaže na sinthih. “Coming To Terms” je še ena po vzdušju prelepo žalostna kompozicija, kjer lahko spet občudujemo talente posameznih glasbenikov, predvsem Thwaitsovo petje in Siegenthalerjevo subtilno kitarsko solažo. Sledi trilogija “Lepidoptera”. Prvi del je poln dramatičnih in napetih sinthov, nakar v drugem delu prevzame pobudo surova linija električne kitare in dramatičnega vokala, da bi v tretjem delu sledil poblazneli bojni juriš med bobni in orglami. Vse skupaj pa na koncu zabeli tokrat že skoraj manični vokal. Da RAK zelo dobro plovejo med obskurnostjo metalskih delnic in prelepimi simfoničnimi pasažami dokaže “Dreams Like These”, ki je v celoti zaigran na klavirju ob čudovitih zvočnih zavesah in spremljavi dramatičnega vokala. Mračni “The Consequences”, kljub surovemu ritmu odlikuje izjemna melodika in epskost. Na “Metamorhosis: Three” skupina spet pokaže mirnejšo plat z lepo interakcijo med klavirjem in nežno akustično kitaro. Na “Those Bright Wings”, ki ima zelo svetel uvodni ton na klavirju in večglasne vokalne delnice, spet zvenijo kot neka popolnoma druga skupina. Tudi to delo odlikuje izjemna lepota posameznih aranžmajev na klaviaturah in vokal, ki je po ekspresivnosti vreden primerjave z mojstri kot so denimo Fish, Steve Hogarth (Marillion) ali Geoff Tate (Queensryche). “Last Words” poleg nepopisne melanholike ter vesoljskih klaviatur odlikuje izjemno subtilna kitarska solaža, katera bo všeč vsem ljubiteljem kitarskih mojstrov neo proga. “Requiem” po melanholičnem uvodu na klavirju preide na dramatičen prehod na kitari, kateremu sledi epski klimaks. “Flashback” ima zanimivo bluesy linijo in pobalinski vokal, ki dokazuje za kako variabilno skupino gre. Sledi nekaj zanimivih inštrumentalov. “Bumblebee Chae” vsebuje zanimivo variacijo na klasično delo “čmrljev let” prek ritmično usklajenega igranja klavirja in električne kitare. “Play Possum” je nekakšna umirjena serenada na klavirju, kar velja tudi za “Preparation”, ki dokazuje da je Grassi klasično izšolan klaviatursit. Skupna energija celotne zasedbe spet oživi na izjemno melanholični “Departure”, ki vsebuje najboljše elemente kvalitetnega neo proga ob katerih pride na um predvsem izročilo Marillion in IQ. “Migration” je epsko delo mnogoterih kvalitet, ki je morda celo najbolj variabilno na celem albumu saj se na njem konstantno prelivajo izjemne simfoničnih pasaže in prog metalske ekshibicije, slednje predvsem po zaslugi izjemnega dela na kitari in čudovitih vokalnih linij, ki še nadgradijo izjemno ekspresivni vokal. Tolkala v uvodnem delu skladbe ustvarjajo občutek udrihanja metuljevih kril medtem, ko pompozni zaključek poskrbi za vrhunec celotnega albuma. Epski zaključek “Release” zveni kot, da bi se počasi odvalil težak kamen za kar poskrbijo predvsem klaviature na njenem začetku in koncu. Hkrati pa pusti zaključek občutek nekakšne nedokončanosti; kot da je še vse odprto in da se bo saga o “metulju” še nadaljevala (na njihovem naslednjem albumu?).
“Lepidoptera” res deluje kot dobro zaokrožena in povezana celota konstantno intenzivnega in vselej variabilnega vzdušja, ki poslušalca drži v napetosti od začetka do konca. Na njem ni nikakršnih posebej izstopajočih del, ki bi očitno zasenčila druge pa tudi ne odvečnih polnilcev. Gre za odličen prvenec in lep dokaz, da se po celem svetu skriva še ogromno mladih progresivnih skupin, ki v sebi nosijo izjemen potencial in ki so sposobne, da simfonično obarvan prog, ki je v srcu mnogih izmed nas še vedno tisto, kar je najboljšega v progresivnem rocku in kjer se je vse skupaj tudi začelo, v 21. stoletju doživlja nov preporod. Priznam, da me ponavadi redko kdaj kakšna izdaja izpod prstov kakšne razmeroma nove progresivne skupine potegne notri tako hitro kot me je tale (kar naj bi v primeru progresive sicer ne bil najboljši znak, pa vendar obstajajo izjeme, ki ne potrjujejo pravila) in čeprav si skoraj vedno vzamem lep kos časa za recenzijo kakšne inovativne in kompleksne skupine, si tokrat nisem mogel kaj, da ne bi čimprej predstavil te skupine vsem ljubiteljem naprednih oblik rock glasbe. Verjetno sicer ne bi nikoli slišali za njih in bili s tem prikrajšani za spoznanje z enim izmed najboljših albumov zadnjih nekaj let (iz najširšega žanra rock glasbe, ki pogosto presega sleherne omejitve, ki ponavadi veljajo drugod). Močno upam, da RAK čaka še lepa in svetla prihodnost ter da “Lepidoptera” predstavlja šele začetek in ne tudi konec druženja z njimi.
Zasedba
Dave Thwaites (aka Zoz) – vokal
Sam Siegenthaler – glavna kitara
Tobias Reber – bas kitara
Marc Grassi (aka Rak) – klaviature
Mike Liechti – bobni
Silvana Trepp – violina, spremljevalni vokal
Ursine Barandun – čelo
Claudine Egger & Rosy Wisler – spremljevalni vokal
Produkcija
Marc Grassi
Seznam skladb
1. To The Refuge (5:30)
2. Metamorphosis: one (2:56)
3. Metamorphosis: two (1:51)
4. Coming To Terms (2:32)
5. Lepidoptera: Freefall (1:01)
6. Lepidoptera: Beast (1:41)
7. Lepidoptera: Savage (1:55)
8. Dreams Like These (5:59)
9. The Consequences (3:26)
10. Metamorphosis: three (4:45)
11. Those Bright Wings (5:22)
12. Last Words (2:23)
13. Requiem (3:27)
14. Flashback (1:45)
15. Bumblebee Chase (1:38)
16. Play Possum (1:45)
17. Preparation (0:50)
18. Departure (4:22)
19. Migration (6:28)
20. Release (3:01)
Trajanje albuma: 62:35
