Lies For The Liars

Zgodba skupine The Used se je začela, ko so se davnega leta 1990, v želji, da ustanovijo band, zbrali trije še čisto sveži glasbeniki: kitarist Quinn Allman, basist Jeph Howard in zdaj že bivši član zasedbe, bobnar Branden Steinkert. Zasedba ni bila popolna, saj so mrzlično iskali še pevca, ki bi zmogel opravljati tudi vlogo frontmana zasedbe. Po dolgem iskanju so le našli pravi glas, ki še danes odmeva s plošč skupine – Berta McCrackena, Quinovega prijatelja iz šolskih klopi. Z novim frontmanom na čelu so posneli ploščo z demo posnetki Demos From The Basement, po objavi pa so želi že prve pozitivne kritike in okrepili vrste oboževalcev, nakar so se stvari začele zapletati – pri imenu. Sprva so se imenovali Used, a so kmalu izvedeli, da v Bostonu že nekaj časa obratuje skupina z istim imenom. Spredaj so postavili besedico “The” in ime ponosno nosijo tudi danes – The Used. ‘A Box Full Of Sharp Objects’ je nosilni hit istoimenskega albuma skupine The Used, ki je izšel leta 2002. Po izidu albuma je sledil preboj v sam vrh med uveljavljena emo imena, ki jim odpre možnosti za izid DVD-ja in CD-ja Maybe Memories, s čimer obdarijo fane ter obenem predstavijo celoten band ter dotedanje stvaritve; ker so se projekta lotili širokopotezno, so k izdanemu dodali še Cd z demo posnetki, katerim so dodali še neizdane koncertne materiale. Fantje vseeno niso zaspali na lovorikah stare slave, tako so se raje odpravili na obširno koncertno turnejo, obredli ZDA ter pripravljali materiale za novo ploščo, ki so jo nameravali izdati leta 2004, a se je le teden po zaključenem snemanju frontmanu zgodila tragedija. Njegova punca Kate je zaradi zapletov med nosečnostjo umrla. Album izdajo nekoliko kasneje – pod spremenjenim in pomenljivim imenom In Love and Death, plošča pa doseže trikratno platinasto naklado in jim prinese največji uspeh v njihovi karieri. Ploščo začinijo s priredbo komada oziroma sadom sodelovanja skupine Queen z Davidom Bowiejem, ‘Under Pressure’, ki jo The Used posnamejo s skupino iz New Jerseya, My Chemical Romance. Večji uspeh prinese večjo turnejo. Leta 2005 odrinejo na turnejo Taste Of Chaos, promocijo novih materialov pa podkrepijo s še enim DVD-jem – Berth. Po njihovih trditvah naj bi šlo za nadaljevanje in komplementarno dopolnitev prejšnjega DVD-ja, saj vsebinsko tokrat predstavljajo le drug CD in 3 druge videospote.

Nov izdelek pa je zadnja studijska stvaritev, album Lies For The Liars. Po kadrovskih spremembah, zapustil jih je dolgoletni bobnar Steinckert, ki se je odločil prestopiti v vrste punkovske zasedbe Rancid, so se borili s težavo iskanja novega ustreznega člena zasedbe. Bobnarsko praznino začasno zapolni Dean Butterworth, bobnar zasedbe Good Charlotte, z njimi pa posname večino skladb na albumu. Na srečo so se bobnarske menjave dogajale tudi v zasedbi New Transit Direction, ki jih zapusti bobnar Dan Whitesides in kot stalen član skupine zasede bobnarski stol skupine The Used.

Plošča Lies For The Liars postreže z mehkejšo različico emo corea kot so nam ga stregli do sedaj. Glavna rdeča nit besedil je še vedno tragičnost smrti Bertovega dekleta in kar zadeva tekstualnost je album v tem vidiku le nadaljevanje že razpredanega. Premik naprej je zaznati v glasbi, saj so distorzirane plasti kitarskih riffov dopolnili tudi pihalne in godalske aranžmaje (na albumu tokrat nesramežljivo zadonijo trobente ter violine). Presenečenje je toliko večje že zato, ker na albumu včasih prav močno pogrešam agresivno kričanje, katerega sem navajena iz starejših albumov. Prva skladba albuma je ‘The Ripper’, ki nas z zanimivim začetkom popelje v energičen in kitarskih riffov poln komad. Kitare se tu uravnoteženo prepletajo z elektroniko, uvodni slušni provokaciji pa sledi drugii singel albuma, za katerega so posneli tudi, po mojem mnenju precej neprepričljiv, videospot. Precej bolj prepriča sama skladba ‘Pretty Handsome Awkward’, ki je čaroben preplet umirjene godbe, ki pa ne zanika svojih korenin emo coreovskega hrupa. Prvi videospot z nove plošče je bil posnet za pesem ‘The Bird And The Worm’, na katerem prvič zaslišite komaj slišne plasti violin. Tempo skladbe niha med hitrostjo in udarnostjo ter počasnostjo in umirjenostjo. Meni osebno je najbolj všeč skladba ‘Earthquake’. Pevčeva ljubezen, ki je bila iskrena in je zmogla preiti na drugo stran ter seže tudi onkraj smrti prezgodaj umrlega pevčevega dekleta, slika podobe žalosti in trpljenja ter globokega čutenja. Besedam se tesno prilega arsenal emo core riffov, violine, izpostaviti pa je potrebno precej čutno in enkratno pevsko izvedbo. Konec skladbe ‘Earthquake’ se prelije v naslednjo skladbo ‘Hospital’, kjer nam atmosferično pričarajo tesnobo, bolečino in agonijo bolnišničnega okolja. The Used slikajo podobe čutenja z veristično pretresljivostjo, katerega preseka šesta pesem, poskočnica, na kateri je dejansko mogoče zaslediti drobce tako želenega kričanja ter okusno dodane trobente – ‘Paralyzed’, ‘With Me Tonight’ pa je kar nekoliko moteči faktor na plošči. Pa ne zaradi skladbe, s katero ni, hmmm, domala nič narobe. Zmoti me naslov, saj fantje zelo jasno odpojejo “With me today” in ne “tonight”. Lapsus? Vseeno je skladba odlična. ‘Wake The Dead’ zveni dejansko tako kot bi želeli prebuditi umrle, saj so The Used brutalno glasni. Po parih taktih kaotičnosti ter nasilnih tonov se skladba umiri in v pesem vstopi tančica prelepega ženskega glasu, ki se stke z Bertovim vokalom v epsko celoto. Umiritev. Katarza. Temu sledi dokončni obračun ter izlitje poslednjih atomov jeze, besa in trpljenja v zid hrupa. En najmanj privlačnih momentov plošče, po mojem mnenju, je skladba ‘Find A Way’, ki odvrne slehernega emo coreovca z besednim in melodičnim nakladanjem v maniri Britney Spears. The Used razočarajo, saj vem, da so zmožni bolj iskrenega komada in ne tako pocukranega album fillerja. Tono sladkorja spere zvok policijske sirene ter po mojem mnenju en izmed favoritov – skladba ‘Liar Liar (Burn In Hell)’. The Used je ponovno začutiti v tisti stari, neskvarjeni polnosti. Veliki finale zadnjega The Uased celovečerca je skladba ‘Smoother Me’. Rahla melanholija in predvidljiva balada, kjer Bert sede za klavir. Kitare donijo zadržano in bobnarske palčke tolčejo s četrtino svoje običajne moči. Oddih od naporov plošče? Po polminutnem odmoru, ki sledi koncu balade, sledi še skrito presenečenje. Kratek komad ali, če smo iskreni, bolj rap izpad. Glede na to, da sem velika The Used oboževalka, sem upala, da jih ne bom mogla nikoli primerjati z Britney ali z rapom ter s pop glasbo nasploh ter da bodo ostali zvesti svojim smernicam ter glasbi. Trenutek slabosti, iskreno upam…

Navkljub parim spodrsljajem je album izvrsten. Vseeno premorejo The Used veliko več energije v živo, saj so fantje zelo uigrani, pevske sposobnosti Berta pa so osupljive. Del sanj, ki so jih pred davnimi leti začeli sanjati fantje iz Utaha, je že izpolnjen in uresničen, kot fanica pa upam, da bo naslednja plošča njihovo kemijo, ki jo nedvomno premorejo, še bolj odsevala. O tem, dragi moji, ni nikakršnega dvoma …