Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Lifesigns
Založba: Esoteric Recordings
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Lifesigns so nova angleška progresivnorockovska skupina, sestavljena iz treh prekaljenih glasbenikov. To so John Young (ex-Uli John Roth, Paul Rogers, Bonnie Tyler, Greenslade, Quango, John Wetton) na klaviaturah in glavnem vokalu, Nick Beggs (Kajagoogoo, Steven Wilson, Steve Hackett) na Chapman sticku, bas kitari in spremljevalnem vokalu ter Martin »Frosty« Beedle (ex-Cutting Crew) na bobnih. Skupina je nastala že leta 2008, potem ko je John Young zaprepadeno ugotovil, da v svoji bogati glasbeni karieri sploh še ni posnel albuma, ki bi bil v celoti progresivnorockovsko obarvan, čeprav gre za njegovo priljubljeno zvrst. Nicka Beggsa, ki je bil, kljub impresivni karieri v pop rocku, po duši vselej progresivec, ni bilo treba dvakrat prositi in potem, ko so vsi trije glasbeni mojstri združili svoje moči se je rodila simfoničnoprogrockovska skupina Lifesigns, ki na srečo vseh ljubiteljev inteligentne, aranžersko večplastne in sporočilno bogate glasbe vsebuje nekatere najboljše žanrske elemente.
Njihov prvenec »Lifesigns«, na katerem sodelujejo tudi s tako prestižnimi glasbenimi imeni kot so Steve Hackett (ex-Genesis) na kitari, Jakko Jakszyk (King Crimson, ex-Level 42) na kitari, Thijs Van Leer (Focus) na flavti in Robin Boult (Fish, Howard Jones, John Young Band) na bas kitari, je naphan z mogočnimi in razkošnimi simfoničnimi aranžmaji, katerim ob pravih trenutkih dodajo izjemne vokalne harmonije med Youngom in Beggsom, pri čemer ni mogoče zgrešiti določenih vplivov simfoprog legend na čelu z Genesis in Yes. Album bo zagotovo všeč tudi vsem spremljevalcem britanske neoprog scene, še zlasti tistih, ki cenijo skupine s pozitivnim ambientalnim pridihom in izpostavljenim melodičnim pečatom. Young poseduje nadvse prijetno barvo glasu, ki vsebuje določene sorodnosti s Petrom Gabrielom (ex-Genesis) in Francisom Dunneryem (ex-It Bites) ter se obenem zelo dobro dopolnjuje z Beggsovim vokalom, ki je v Lifesigns glasbo kot skladatelj prinesel tudi nekaj redkih, a zaznavnih novovalovskih/pop elementov.
Ambiciozna in melodično usmerjena narava tega tehnično res zavidljivo podkovanega tria se pokaže že na uvodnem simfoprogrock epu »Lighthouse«. Prekrasni, melodično naravnani, klaviaturski aranžmaji se na okusen način prelivajo med seboj, medtem ko jih podpirajo odebeljene bas linije in pompozni bobnarski prehodi. Posamezne simfonične teksture so ves čas v registrih dobrega okusa in nikdar ne izpadejo pretirano pompozno. Tudi posamezne solaže ves čas ohranijo melodično strukturo, pri čemer se band izogiba morebitnim, dolgim improvizacijskim jamom. Lifesigns rajši ohranjajo močno melodično ravnovesje, čeprav je tudi trenutkov, ko pokažejo svoje izjemno tehnično znanje v izobilju. Dvigujoča in izjemno pozitivistična atmosfera se še poveča na račun Youngovega blagodejnega petja. »Telephone« ima v uvodu nekoliko bolj ‘modernističen’ pridih na račun digitalnih ritmičnih vzorcev, ki spremljajo bobnarski tempo, medtem ko eterično-nostalgični refren predstavlja vrhunec te ambientalno izjemno pestre skladbe, ki poslušalca v trenutku hipnotizira s svojo izjemno izpovedno močjo.
»Fridge Full Of Stars« s svojimi veličastnimi simfoničnimi aranžmaji v marsičem spomni na klasične Genesis, medtem ko je Beggsovo inteligentno tempirano igranje Chapman sticka vnovič prava paša za ušesa. Skorajda nesramno zavajajoče vokalne harmonije so pospremljene z genialnimi, pastoralnimi okraski na kitari v režiji legendarnega Stevea Hacketta. Pozitivistični, multi-harmonični refren nekoliko spominja na Yes, vendar se Lifesigns posreči stkati nek povsem svojstven ambient. Vse skupaj popestrijo tudi energične flavtistične pasaže v domeni nepozabnega Thijsa Van Leera. Melanholično obarvani »At The End Of The World« bo nedvomno všeč vsem ljubiteljem solo kariere Petra Gabriela in Genesis iz obdobja albuma »A Trick Of The Tail«. Tukaj je v ‘prvem planu’ Youngov globoko emocionalni vokal, katerega dodatno oplemenitijo epski aranžmaji in izjemne vokalne harmonije, medtem ko vse skupaj povezuje relativno nepredvidljiva ritmična zgibanka.
Kakovostno izjemno konsistenten album na katerem je zelo težko izbrati favorita se zaključi s »Carousel«, ritmično nadvse dinamično in kompleksno skladbo, kjer s prepoznavnimi kitarskimi improvizacijami navduši tudi novopečeni King Crimson kitarist/pevec Jakko Jakszyk, medtem ko Van Leerove vragolije na flavti vnovič vnesejo močan pastoralni pečat. Lifesigns se tudi ob zaključku albuma posreči ustvariti osupljivo atmosfero, ki vsebuje nekaj izrazito romantičnega, pastoralnega, nostalgičnega in viktorijanskega, zaradi česar se bo večina ljubiteljev prog klasikov med poslušanjem najprej spomnila na Genesis. Lifesigns pa na srečo nikoli ne padejo v past morebitnega pretiranega posnemanja določenih klasičnih motivov kot se vse prevečkrat rado dogaja številnim modernim (neo) prog zasedbam.
»Lifesigns« je prava terna za vse ljubitelje britanskega simfoničnega prog rocka s samobitnim pečatom, mogočnimi vokalnimi harmonijami, intenzivnim ambientom in sodobno produkcijo. Kameradi Young, Beggs in Beedle so brez dvoma posneli enega izmed najboljših progrockovskih albumov, ki so izšli v letu 2013, obenem pa je to tudi eden izmed boljših prvencev v zadnjih nekaj letih. Vse kaže, da se Lifesigns obeta še lepa prihodnost, čeprav je vprašanje kdaj bodo začeli s snemanjem naslednjega albuma, saj sta tako Young kot Beggs do vrha zaposlena s številnimi stranskimi, a enako pomembnimi glasbenimi projekti.
Zasedba
John Young – klaviature, glavni vokal
Nick Beggs – bas kitara, Chapman stick in spremljevalni vokal
Martin “Frosty” Beedle – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Steve Hackett – kitara
Thijs Van Leer – flavta
Jakko Jakszyk – kitara
Robin Boult – bas kitara
Produkcija
Steve Rispin
Seznam skladb
1. Lighthouse
2. Telephone
3. Fridge Full Of Stars
4. At The End Of The World
5. Carousel
