Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Me First and The Gimme Gimmes
Založba: Fat Wreck Chords
Izid: year
Precej časa je minilo odkar so moja ušesa redno hranili zvoki poskočnega cali punka, eno glavnih hranil pa je bila takrat glavna atrakcija NOFX. Minilo je kar nekaj časa in omenjene legende so postali založniki, lastniki klubov, politični aktivisti in vse manj aktivni (nastopajoči) glasbeniki. Vseeno pa ti pogreje srce, ko na police priroma humorja in muzikaličnosti ter drznosti polna plošča zasedb, kot so Me First And Gimme Gimmes. Zakaj? Ker so tokrat pod isto streho stisnjeni člani skupin kot so Lagwagon, Swinging Utters, No Use For A Name, NOFX ter Foo Fighters. In kateri so osnovni elementarni delci punkovske pošasti? Za mikrofonom straši Spike Slawson, pevec skupin Swingin’ Utters, Re-Volts in Filthy Thievin’ Bastards, solo kitaro drgne Foo Fighterovec Chris Shiflett, ki je nedavno hrumel v No Use For A Name, basira Fat Mike Burkett, drugače osrednja persona skupine NOFX, po zaposlenosti pa ne zamuja niti ritem kitarist Joey Cape, ki si kruh drugače služi v skupini Lagwagon, ga pa najdete tudi v Bad Astronautsih, Afterburnerju ter The Playing Favorites. Zadnji del zasedbe je mož iz ozadja – bobnar skupine Lagwagon Dave Raun. Ne domišljajo si, da so karkoli drugega kot punk cover band, predelave komadov pa preigravajo že od leta 1995, vedeti pa morate, da jim ni nedotakljivega čisto nič – niti Cat Stevens, Neil Diamond, John Denver. Vse v imenu zabave in čiste zafrkancije!
In tu je album …Love Their Country. Za šesti splet konceptualno izbranih predelav so si fantje tokrat izbrali ameriško govejo muziko – country ter z westerni prežete popevke, ki vam v spomin prikličejo, nekje iz zadnjega kvadranta možganov, dejstvo, da zna biti poslušanje izdelkov, ki so drugače v domeni Dixie Chicks, Gartha Brooksa, Johnnyja Casha in podobnih znalcev precej manj naporno, če se posla lotijo tipi, ki so še malo pred tem uničili Johnnyjev Bar Mitzvah (predzadnji album je imel precej lep in prominenten naslov Ruin Johnny’s Bar Mitzvah …). In v čem je čar? Predvsem v fenomenalni interpretaciji besedil ter dodajanju jajc tam, kjer jih je bilo do nedavnega bore malo.
Album se že v samem začetku spravi na svetinjo Amerike, na Gartha Brooksa ter na njegovo skladbo ‘Much Too Young (To Feel This Damn Old)’, ki vam po dementnem uvodu spacanih cukrastih kitar da misliti, da so se punkovci pocmeravili ter postali glavni nadomestek za sladkor, a nič bati. Po tem, ko so osedlali konje in v sedlo posadili zaspane kavboje je čas za galop. Oozing ahs in ohs iz ust Joeya in Mikea so krasna okrasitev. Kitare postanejo cirkular, na katerem žagajo Garthovo svetinjo. In kako jim je to uspelo. Denar – sveta vladar ali čista predrznost? Vsekakor si predstavljam Gartha Brooksa z začudenim obrazom, ko se na njegovih koncertih kar naenkrat narišejo trume mladih novodobnih punksov.
In to je šele začetek. Takoj zatem izvršijo desant na Johnnyja Casha ter Stana Jonesa in na ‘(Ghost) Riders In The Sky’, ki pusti v minuti in pol uničenje, dim in plamene. Punk verzija ubije še tako močne dvome v moč originalne verzije. Te pa po parih rezih precizno odmerjenih punkovskih rezov ni nič kaj razpoznavna, zato pa spravi v gibanje in zabavo, kar pa šteje toliko bolj. In nato dokažejo, da vas tudi v novem milenijumu lahko do solz nasmejejo z zmikasteno in predelano, “hot-rodded” verzijo Eagles klasike ‘Desperado’, ki klasične Eagles fane spravlja v stanje neustavljive srbečice, alergičnih reakcij ter stoječemu nasprotovanju, trume včasih malo števičnejših punksov pa v salve smeha ter dobre visokooktanske zabave. Sredinec ni potrebno dvigovati drugače kot v prenesenem, še bolj penetrirajočem glasbenem smislu.
Pravzaprav se ne gre preveč pritoževati, saj so fantje ohranili v spominu določene napeve, ki bi jih drugače prej ko slej popolnoma pozabili. Vsaj na tej strani luže pa gre za kultivacijo novih amerikanofilov, na omenjene napeve pa lahko zapleše celo George Bush, pa čeprav so ga fantje storpedirali v vesolje že s svojim arsenalom z Rock Against Bush kompilacije. Nadaljevanje je v maniri Willija Nelsona – ‘On The Road Again’. Nič posebnega, če vas ne preseneti rif, ki spominja na nekaj slišanega, pa ne veste na kaj. To bi bili lahko Misfitsi in rif iz komada ‘Astro Zombies’, ki nastopi po sanjavem stepanju smetane.
Da bi lahko šlo za gay porn soundtrack je le iluzija, saj so se Me Firsti, pa čeprav oblečeni v precej kričeče kavbojske srajce, v cmeravi baladici nekako posvetili postavljati svojevrsten spomenik na Johna Denverja. ‘Annie’s Song’ je postanek. In nato polnokrvni kerozin!
‘Jolene’ ni v izvedbi prsate country legende Dolly Parton zvenela nikoli tako lepo kot v izvedbi kvinteta punkovskih veteranov. Postarani in morebiti malce premožnejši kot na začetku poti, a se nikakor ne pustijo zmesti! ‘I’m So Lonesome I Could Cry’ je v škotske dude oblečena verzija poskočne pivske pesmice, ki bi bila lahko epilog slabemu rezultatu domače nogometne reprezentance ali pa vašega nogometnega kluba, ki drsi iz mesta na repu A jakostne skupine na rep 3. nacionalne lige. Super prispodoba za vse razočarance. Čas je za pivo in jok!
‘Looking For Love’ pa ne pusti dihati. Čas je za promiskuiteto in za parjenje, iskanje opravičil ter vsega podobnega. Kot da to skladbo ne bi spisal Johnny Lee, temveč nek drugi Lee z imenom Bruce. ‘Goodbye Earl’ pa vdihne povsem nov plamen v Dixie Chicks klasiko. In to na način, pri katerem ne bo uspeh izostal niti v Me First And The Gimme Gimmes taboru! Domala rageaški osrednji del bi lahko trajal malo dlje in bi fantje prišli še na kak festival več. z več zelenja in več dima!
‘East Bound And Down’ spomni na Burt Reynoldovo kamioniado ter preganjanje po ameriških cestah. Smokey And The Bandit je bil dober film, temu primerno pa je obeležje na listi vplivov na tej in oni strani luže. Me Firsti naredijo predelavo originalne teme in to zelo častivredno dobro. Kolesa se zavrtijo po razgretem asfaltu tokrat še hitreje. In že gremo proti koncu. Po tem, ko se obračuna z veliko znanimi napevi se gnevno spravijo olepšati skladbo ‘She Believes in Me’ in nato veliki finale s posvetilom nedavno preminulemu heroju ameriške kulture, Johnnyju Cashu, ki se je na plošči že nekajkrat pojavil. Kaj morejo? Določeni ljudje so pustili v letih ustvarjanja malce več od konkurence. In predelava je poslušljiva, prepoznavna in še dodatno obdelana na mestih, ki so bila prej pregladka za božanje.
Po slabe pol ure zabave se CD zavrti naokoli in pustim teči dalje. V ozadju se nad obzorje dviga sonce in kavboji morajo znova osedlati konje za nove izzive ter za nove obračune, v ušesih pa ostaja zven napevov, zaradi katerih je moč vstati tudi brez kofeinskega preparata in kanonade topov. Fat Mike in kompanija so ponovno dokazali, da so vredni označbe punkovskih ohranjevalcev preteklosti. V svoj Walk Of Fame so z macolo zakoličili še country, sprašujem pa se le kaj jim je še ostalo nedotaknjenega za obdelovanje? Morebiti album s filmsko glasbo in pa album nacionalnih himen. Tokratni rezultat pa je bil nenaporno, celo prijetno prebijanje po zakladnici redneck rampage soundtracka. Yeee-haaa!
Zasedba
Spike – vokal
Jake – kitara
Fat Mike – bas
Joey – kitara
Dave – bobni
Produkcija
Alex Newport
Seznam skladb
1. Much Too Young (To Feel This Damn Old) – (Garth Brooks)
2. (Ghost) Riders In The Sky – (Stan Jones, Johnny Cash)
3. Desperado – (The Eagles)
4. On The Road Again – (Willie Nelson)
5. Annie’s Song – (John Denver)
6. Jolene – (Dolly Parton)
7. I’m So Lonesome I Could Cry – (Hank Williams Sr.)
8. Lookin’ For Love – (Johnny Lee)
9. Goodbye Earl – (Dixie Chicks)
10. East Bound And Down – (Jerry Reed)
11. She Believes In Me – (Kenny Rogers)
12. Sunday Morning Coming Down – (Kris Kristofferson, Johnny Cash)
TRAJANJE ALBUMA: 25:33
