Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Watch, The
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 3/5
Iz dežele makaronov ter tortelinov so se z novim albumom “Primitive” ponovno oglasili simfo prog rockovski revitalisti The Watch. Če zraven štejem izdelek, katerega so izdali še pod prvotnim imenom The Night Watch, gre že za njihov četrti album. The Watch so prej kot ne predvsem poligon za ideje njihovega ambicioznega pevca Simonea Rossettija, strastnega, več kot očitnega zaljubljenca v izročilo Genesis. Ne bodisi v katero koli izročilo Genesis, temveč predvsem v tisto najboljše; se pravi iz obdobja s Petrom Gabrielom na vokalu, čeprav se v njihovi glasbi občasno začutijo tudi vplivi obeh post-Gabrielovih albumov. O Rossettijevi obsedenosti z velikim umetnikom prog rockovske teatralnosti priča tudi njegov način petja, predvsem barva njegovega vokala, ki v nižjih sekvencah vsebuje precej podoben poetičen karakter, kakršnega je imel svoj čas Gabriel, vendar z daleč manjšim razponom. Kar se tiče posedovanja karizmatičnosti pa škoda izgubljati besed in tega se Rossetti najbrž tudi dobro zaveda. Okoli sebe ima dobre inštrumentaliste, ki prav tako negujejo prepoznavne Genesis simfonične palete, ne bi pa jim škodilo, če bi včasih dali kaj poudarka tudi na inovaciji. Kitaristov glavni idol je kajpada več kot očitno Steve Hackett, tako da je na posameznih delih zaslediti značilne “Hackettovske” kitarske finese. V njihovi glasbi pa seveda ne manjka tudi obširne rabe melotrona, hammond orgel, klavirja in sintesizerjev. Klaviaturist Fabio Mancini je naravnost obseden z rabo melotrona, toliko kot Tony Banks v svoji karieri ni bil nikoli. Upam, da noče s tem slučajno dokazati, da je eden redkih, ki zna danes še vedno dobro uporabljati ta starodavni inštrument.
The Watch tudi na “Primitive” ne morejo iz svoje kože. Večina kompozicij je sicer zelo dobro aranžiranih, še posebno romantični simfonični aranžmaji na klaviaturah, a me po poslušanju ponavadi pustijo precej praznega, kar ni običajno za večino dobrega simfoničnega prog rocka. Znotraj posameznih del pogrešam tisto eterično magije, kakršno so bili sposobni pričarati njihovi veliki vzorniki pa naj se Rossetti in njegovi glasbeni tovariši še tako trudijo v tej smeri. Kar se tega tiče so bolj učinkovite številne druge sodobne neo prog rock skupine. Osrednji problem The Watch ostaja predvsem pomanjkanje nečesa unikatnega, prepoznavnega po čemer bi lahko poslušalec še preden bi pogledal (sicer tokrat ličen, skoraj klasičen) ovitek albuma vedel za katero skupino gre. The Watch imajo skoraj nenehno prst na tipki, ki vsebuje ukaz za kopiranje in na katerih piše z odebeljenimi črkami Genesis. Res, da je bilo tudi v simfoničnem progresivnem rocku že vse izumljeno in da je danes zelo težko biti kdo ve kako originalen pa vendar bi bilo lahko to zvokovno posnemanje Genesis vsaj malo manj očitno. Zaradi Rossettijeve brezgrajne poetične angleščine so navkljub precej sirastim besedilom, nekaj posebnega za aktualne italijanske razmere v progresivi (kar se tiče modernih bandov), a trenutno obstaja na tone neo prog skupin po vsem svetu, ki emulirajo zvok Genesis in se trudijo ugajati vsem tistim, ki zaman hrepenijo po tem, da bi prog dinozavri še kdaj posneli kaj novega, predvsem pa kaj, kar bi bilo na ravni njihovih najboljših dni.
Kompozicijsko gledano bo večina del na albumu gotovo všeč vsakemu ljubitelju Gabrielovih Genesis. Zakaj ga ne bo velikokrat poslušal pa bom več navedel v naslednjih vrsticah. Čeprav se sam sebi najbrž zdi odličen pisec poezije, so Rosettijeva besedila o velikih umetnikih in pomembnih družbenih dogodkih v najboljšem primeru cenena. Genesis finese se ponavljajo iz kompozicije v kompozicijo. Uvodni “Sound Of Sirens” je počez in čez prepojen z melotronom, hammond orglami, Rossettijevim poetičnim vokalom in številnimi ritmičnimi prehodi pri, čemer se vedno ohranja osrednji melodični motiv. Zaznati je precej vzporednic z Genesis klasiko “Fountain Of Salmacis” tako, da je vredna določene pozornosti vseh ljubiteljev obširne uporabe melotrona. “The Border” po obskurnem uvodu zaznamuje melodičen potek. Tudi tu se klaviaturist Fabio Mancini izkaže kot izvedenec za uporabo raznolikih klaviatur. Na “Two Faces To The Rear” ponovno prevladuje kombinatorika hammond orgel, melotrona in melanholičnih klasicističnih kitarskih linij. Nekateri aranžmaji me spominjajo na Genesis klasiko “Entangled”. Na “When I Was a Three” hoče biti Rossetti ekološko dramatičen s svojim besedilom o starodavnem drevesu, katerega gozdarji posekajo v nekaj minutah, vendar kot ponavadi izpade precej pretenciozno. Tudi tu je zaslediti motive navdahnjene iz nekaterih boljših Genesis albumov. Melotron je kot ponavadi dominanten, kitarske pasaže so ponavadi učinkovito prepletene s klavirjem. V “Another Life” je na mestu glavnih klaviatur električni klavir. Besedilo je kot ponavadi neka zmešnjava slabo povezanih metafor. Rossetti ima poleg umetnosti očitno rad tudi zgodovino in šport kar dokazuje epsko usmerjeni “Berlin, 1936”. Le kdo ne pozna epiloga znamenite olimpiade v Berlinu, leta 1936, ko je Američan Jesse Owens ponižal nemškega diktatorja in njegove rasistične blodnje s tem, da je osvojil zlate medalje v vseh najpomembnejših športnih disciplinah. Jesse je predstavljal firerjev prvi večji poraz. Besedilo opisuje njegove spomine na omenjeni dogodek, malo pred njegovo smrtjo. Rossetti pa kot ponavadi ni znal to povedati na nek lep, poetičen način, temveč je uporabil precej čudne besedne zveze, ki ne uspejo ustvariti želenega vzdušja. Tu The Watch kompozicijsko spet zaigrajo na karto epske dramatičnosti, kar jim vsaj delno tudi uspe in morda gre celo za najboljšo stvaritev na albumu. Zaključek “Soaring On” vsebuje precej patetično ljubezensko besedilo ter melanholično spremljavo na klavirju. Očitno se Rossetti za zaključek ni več ničesar boljšega spomnil pa se je zatekel k enemu izmed običajnih liričnih klišejev. Če preslišim besedilo, dober vnos melotrona in simfoničnih aranžmajev sicer doda nekaj tako želene romantike vendar ne gre za prav nič posebnega. Z raznimi metaforami zavito odo svoji nesrečni ljubezni (ubogi, ubogi Rossetti…eh, ja) pa se je ta bolj priklonil Collinsovim kot pa Gabrielovim Genesis.
The Watch so s “Primitive” sicer ustvarili še en, kompozicijsko gledano, lep in poslušljiv album s katerim pa niti približno ne bodo šokirali progresivnega sveta. Vsak prog gurman bo še vedno raje poslušal izdelke legend iz zlate dobe italijanskega simfoničnega proga kot so denimo PFM, Le Orme, Banco Del Mutuo Soccorso, itd kot pa revitalistične skupine kot so The Watch. Podobnega mnenja kot jaz je bil tudi legendarni Fish, ex-Marillion pevec, ki je v našem intervjuju izjavil, da se dandanes vse preveč prog rockerjev trudi posnemati Genesis in da osebno veliko raje zavrti kakšne PFM kot pa razne posnemovalce. A, pustimo se presenetiti. Morda pa bo Rossetti kdaj spoznal, da za ustvarjanje kvalitetnega progresivnega rocka ni dovolj samo dobro tehnično znanje, določena mera talenta in emuliranje zapuščine legend, temveč je potreben tudi določen karakter, ki glasbi vdahne neko dušo. Ko bodo The Watch pokazali napredek tudi na tem področju pa se bodo morda lahko uvrstili med moje ljubše dandanašnje progresivno rockovske izvajalce.
Zasedba
Simone Rossetti – vokal, flavta
Ettore Salati – kitara
Marco Schembri – bas kitara
Sergio Taglioni – klaviature
Roberto Leoni – bobni
Produkcija
Simone Stucchi
Seznam skladb
1. Sound of Sirens (8:00)
2. The Border (4:15)
3. Two Paces to the Rear (9:08)
4. When I was a Tree (6:00)
5. Another Life (6:10)
6. Berlin, 1936 (8:55)
7. Soaring On (4:37)
Trajanje albuma: 47:05
