Datum: 22.12.2017
Lokacija: Cerkno / C.M.A.K. / Slovenija
Mart so ajdovska vseinstrumentalna zasedba, točneje kvartet. Pred iztekom leta so se ustavili tudi v cerkljanskem klubu C.M.A.K. Čeprav je ura krepko odbila preko pol desete zvečer, pa je klub ob tej uri kazal bore malo znakov življenja. Na odru je bilo sicer vse pripravljeno za koncertni živ žav. Obrneta se runda ali dve in uro kasneje je bila slika povsem druga. Na pizorišče je prispel bend, prišli so ljudje in vzdušje oziroma atmosfera je bila naenkrat tista prava, kot si jo želiš in nenazadnje, ki jo tudi pričakuješ.
O Mart je bilo doslej malo povedanega, še manj napisanega, čeprav je leta 2008 skupina izdala studijski prvenec “Paralele” in deluje od leta 2005 dalje. Gre za ekipo, ki razvija samosvoj zvok in slog. So samorasla skupina, ki piše in ustvarja izključno avtorsko glasbo. Kvartet na relaciji klaviature, kitara, bas kitara in bobni, se je uvodoma predstavil »skoraj že pretirano živahno«, če ne kar blago pobalinsko. Bili so v dobrih energetskih rokah, prevevala sta jih radost in optimizem in tako se je, ob podoživeti podpori publike, razvijal tudi koncert.
Zvok izvrsten, vsi štirje gradniki, ki so kreirali zvok, so bivali v enakovredni razporeditvi in kontrastih. V glasbenem oziru so Mart za slovenski glasbeni prostor dokaj zanimiva zasedba, ki pa svoj artizem oziroma glasbeni dosje šele konkretno razvija in pili. Glede na to kar smo slišali v C.M.A.K.-u, je razvojnih opcij za prihodnost odprtih cel kup. Torej? Novi album je treba spravit skupaj, to je nujno! Glede na to, da gre za instrumentalno zasedbo, skladajo Mart glasbo tako, da ohranja ta vselej visok nivo muzikalične dostopnosti. Tudi v trenutkih, ko prevzemajo pobudo zlasti klaviature, ki dominirajo v izrazoslovju kvarteta, pri čemer jemljejo primat celo kitari, ohranjajo Mart rdečo nit krepostnega motivskega formata in nikdar ne razpadajo v potezah glasbenega »čudaštva«, ki ga lahko prinaša poljudno eksperimentiranje. Torej si privoščijo nekaj »glasbenega udobja«. Bend rad vztraja na danem motivu, opravi skozi vživeti jam, na njem več repeticij, zato delujejo Mart cerebralno, hipnotično.
Zanimivo je to, da je koncert v kakovosti graduirano rastel. Iz minute v minuto, do končnega razpoloženjskega krešenda v samem zaključku nastopa, ki je trajal dobro uro. Uvod je pripadel občutjem kolebanja in blage nesigurnosti v veščine fantov, za kar pa se je v nadaljevnaju izkazalo za zavajujoče. Prav tako je bilo veliko govorjenja med komadi, odvečne govorancije, kar pa je po drugi plati odražalo ravno nasprono. Skoraj preveliko sproščenost skupine, ki pa je nekje na polovici koncerta popolnoma prepričala, da gre za kvartet kakovostno nabrušenih glasbenikov, ki se izvrstno zaznavajo med seboj, natanko vedo kaj želijo poudarjati med nastopom in znajo to potrditi tudi s kemijo, ki jo razvijejo oziroma vzpostavijo na odru. Z njo vred pa tudi vzdušje, ki poslušalca lahko zapelje v stanje cerebralne zamaknjenosti, onkraj realnega in empričnega, to je binarnega sveta.
Čeprav lahko rečemo za Mart, da so instrumentalni progresivci lažje sorte, je v njihov glasbeni dosje vpet moment post rocka, ki pa ni podprt z afektiranim programskim »spakovanjem« rabe raznoraznih zvočnih potegavščin sintentiziranja. Torej zvočijo Mart zelo elementarno. Brez dodatne odrske navlake programskega kiča in lišpa. Z več zavzetosti in idejnim samo izzivanjem, ki vselej vodi v koristno odpiranje novih evolucijskih obzorij, lahko bend v prihodnje doseže glasbeni format ekspresivne zanimivosti, kot je značilna za kakšne finske Hydria Spacefolk. Počakajmo torej na novi studijski album.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
