Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Antorino
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 59:38
Ocena: 4.5/5
Glasbeni svet je poln presenečenj. Včasih ni treba daleč ponje. Kljub temu pa v današnji hiperplaziji informacije postaja vse večji problem, kako do njih. Kako jih odkriti. V naših domačih logih deluje že od leta 2005 trio, ki razvija svoj glasbeni izraz na temeljih srednjeveške glasbe, torej evropskega »mainstreama grajskih dvorov« ujet v časovnem intervalu med 11. in 14. stoletjem.
Ustvarjalna partnerska naveza med Irino in Aleksandrom Guščinom, ruskima umetnikoma, ki že vrsto let ustvarjata v Sloveniji, ni za njiju prav nobena neznanka več. Skupaj delujeta že vrsto let v mnogih glasbenih projektih, od tega kar osemnajst let v duetu Ira Roma, vpeta sta tudi v projekt Diva-Dodola, ki raziskuje tradicijo ruske ljudske glasbe in v katerem delujejo tudi slovenski glasbeniki, tu je sedaj tudi Antorino.
“Starožitno” pastoralni duh tria Antorino je zazrt torej v transmisijo vrednot srednjeveškega trubadurstva, kateremu smiselno vdihuje aktualni utrip sedanjosti. Ob tem ni moč preslišati vplivov korenin ruskega tradicionalnega melosa, ki se v celokupnem izhodiščnem izrazu skupine imenitno staplja s prvinami klasicizma, arabskega melosa in kot že omenjeno trubadursko tradicijo srednjeveške glasbe, ki se je razvijala davno, davno tega na ozemlju med Italijo, Francijo, Nemčijo in segala proti severu vse tja do Škotske. Od tod niti ne čudi vpetost treh mojstrsko prearanžiranih delov znamenite Orffove Carmina Burane, kjer je navezi Guščin uspelo kompleksnost izvirnika imenitno spreobrniti v unikatno recepturo starožitniškega Antorino zvena, da tako prestrukturirane točke delujejo, kot bi bile v celoti avtorska dela skupine. V teh treh točkah so dodani seveda tudi vokali, kjer prevzema z vso srčnostjo Irinin razgibano dražljivi, krhko čuteč, mestoma angelski, mestoma zveličano svečano ovenčani operetni vokal (Omina Sol Temperat, Fortuna)! Še posebej zabavno, docela šegavo, pa izpade preobleka skladbe Tempus Est Iocondum, prav zaradi specifičnega pristopa moškega vokala, ki se skuša kar se, da pristno dotakniti zgledu srednjeveških časov. Raba verzov v teh skladbah je ohranila srednjeveško mešanico latinščine nemščine in francoščine, ki so jo med 11. in 14. stoletjem uporabljali Goliardi – prosvetljeni, svobodoljubni in svobodomiselni potujoči študentje, učenci, teologi, ki so v vlogi srednjeveških poetov širili svojo poezijo, kot vrsto satire nad oholo pogubnim cerkvenim aparatom.
Zasedbe Antorino ne boste srečali na klasičnem koncertnem odru. Trio je gost srednjeveških prireditev ter zborovanj, kjer prasketajo iskre tabornih ognjev, v skritih kotičkih narave. Glasbena vizija, ki jo uteleša »Medieval Crossover« se s takšnim okoljem ne bi mogla bolje zlivati.
Dvojec Guščin je nekaj časa deloval v navezi z tolkalistom Rokom Koritnikom, tega pa je na bobnih leta 2010 zamenjal imenitni slovenski bobnar Klemen Markelj. Za Marklja je to sodelovanje prišlo kot naročeno. Velja za bobnarja, ki se mojstrsko znajde prav v vsaki žanrski sferi in premoščanju le teh. To mu omogoča poleg velikega talenta, dolge delavne prakse, širokega znanja in nabora izkušenj, v prvi vrsti njegov večplastni razgled na glasbeno umetnost. Mojstra sicer poznamo po delovanju v trdozvočnih slovenskih rock in metal zasedbah, kot so Black Diamond, Obidil, The Drinkers. V teh zasedbah Markelj definitivno uživa, težko pa bi vam v 100% pritrdil, da pa lahko v teh zasedbah, omejen pretežno na »štiri-četrtinski takt«, razkaže hkrati tudi ves svoj bobnarsko umetniški entuzijazem in kreativnost, ki jo nosi v sebi. Antorino pa s svojim vizionarskim razkorakom, ponujajo izreden prostor, ki kar kliče po plasmaju mnogoterih variacij svobodoljubne bobnarske improvizacije in improvizacije tolkal.
Ob vseh navržbah pa na tem albumu gotov nosijo največjo vrednost avtorske stvaritve, katerih glavno pogonsko kolo je kreativni um Aleksandra Guščina. Zlasti to velja za otvoritveno Circulaire, ki v hipu ponazori celotno poanto glasbenega izkustva z Antorino. Kakovostno prav v ničemer ne zaostajajo skladbe Salladin (gre za odlični sotrk neoklasicističnega pristopa z integracijo arabskega melosa), pa Reflections, Croisement in/ali A Que Por, kjer elementi neoklasicizma ubrano kramljajo s srednjeveškim melosem, obenem pa Guščin na violini mojstrsko izziva zimzelenost Vivaldija.
Zavoljo vseh teh spoznanj, je glasbena vizija zasedbe Anorino tako drugačna, tako edinstvena in dostavlja v svoji nevsiljivi art kulturi polnokrvno mero samobitnosti s svežino jasnočutnega momenta velike kreativne izzivalnosti! Le ta pa skozi dialog visoke kompatibilnosti vodilnih melodij ter izzvialnega ekperimenta trojice, od skladbe do skladbe vseskozi pozitivno preseneča in nikakor ne preneha navduševati. Upajmo, da sledi albumu “Medieval Crossover” v bližnji prihodnosti še kakšno glasbeno nadaljevanje.
Zasedba
Irina Guščina – lutnja, vokal
Aleksander Guščin – violina, žalejka, lutnja
Klemen Markelj – bobni
Produkcija
Aleksander Guščin
Seznam skladb
- Circulaire (A. Gushchin)
- Ballad (A. Gushchin, I. Gushchina – unknown author)
- Retourner (trad., XIII. cent. – I. Gushchina)
- Fulget Dies Celebris (trad., XII. cent.)
- Contre Le Courant (A. Gushchin)
- Fortuna (A. Gushchin, I. Gushchina – Carmina Burana)
- Untertanz (trad., XII. cent.)
- Avant Le Combat (A. Gushchin)
- Salladin (A. Gushchin)
- Chanconeta (trad., XIV. cent.)
- Tempus Est Iocundum (Carmina Burana)
- Reflections (A. Gushchin)
- Croisement (A. Gushchin)
- A Que Por (A. Gushchin)
- Omnia Sol Temperat (A. Gushchin, I. Gushchina – Carmina Burana)
