Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Kuga
Založba: Radio Študent
Izid: year
Trajanje: 45:23
Ocena: 4/5
Pisalo se je leto 1981 in tedaj sem štel šele štiri leta, tako da se s svinčenim režimom partijskega enoumja, diktaturo proletariata ter cenzorskim primežem punku nenaklonjenega aparata filistrov nisem obremenjeval, a dobrih trideset in več let kasneje, po premeni sistema v nekaj baje boljšega in bolj pravičnega, brez pomisleka posegam po izročilu zasedb, ki so takrat prašile omet v ljubljanskih, beograjskih, zagrebških, sarajevskih zakloniščih ter z intelektualno nabitimi teksti netili plamene upora ter revolta proti režimu. Kako podobno čutimo dandanes, a tega ne znamo ali ne moremo tako dobro artikulirati. Takrat so naša zaklonišča premogla imena, kot so Kuzle, Pankrti, Via Ofenziva, Otroci socializma, vmes so rohneli Šarlo Akrobata, pa malo morje naelektrenih postpunkerskih novovalovcev bližje ali malce dlje od ljubljanske fiktivne beline in pravoverne umirjenosti. Med temi so se iz ozadja prikradli tudi vseslovenski politično angažirani kritiki Kuga, ki pa premorejo danes, dobrih trideset let kasneje, svoj prvi pravi studijski album, dokument razpetosti med dva sistema, med dve osi (ne)pravičnosti, nesinhroni z redom in programskimi ukazi oligarhov pa ostajajo ostri in nepokorni tudi danes, v svojih nekoliko poznih letih druge, zrele pubertete.
Nalezljivost kužno sladkega albuma Nalezljivo je potrebno razumeti kot plošček z dvojnim jedrom, dvojnim srcem in dvojnim težiščem. Dva sistema, dve državi, dve različni življenjski izkušnji, multižanrska zaljubljenost tako v punk kot raggeae, vmes pa konkretni šopek skladb, ki odražajo nezadovoljstvo nad sistemskim kolesjem tako v osemdesetih kot dandanes, ko smo baje bolj demokratično osrečeni, ne? Baje smo bolj svobodni in imamo celo več obetov obogatitve, prosperitete, vsi pa bi raje kričali od revolta in nezadovoljstva, jeze, to pa krasno izpoje tudi otvoritvena skladba S sekiro me po glavi useki. Kuga so izvrstno uravnoteženi, domala bigfootmamovski vokal Bojana Podgorška pa se lepo lepi na dub-ska metriko umazanih sladkih kitar Vilija Domijana ter Aljoše Kosorja, kar dva basista, Žan Jenko in Borut Sončan, pa dopolnjujeta koncizno bobnanje človeka, ki je poslovni in zvočni mastermind zasedbe Demolition Group, svoj neizbrisni pečat pa je pustil tudi v v osemdesetih aktualni zasedbi Gastrbajters, mislim seveda na Matjaža Pegama. Na prvi skladbi albuma se izkaže izjemna kemija vseh členov, kot pika na i pa se v celoto z The Clash dobro prepojenega komada vplete še zvok orgel več kot krasnega Matjaža Predaniča. Raje nas s sekiro po glavi usekajte, dragi samodržci, saj tega suhega in konkretnega nategovanja ter zategovanja pasov ne bomo trpeli v nedogled, med vrsticami pojejo Kuga, skladba pa zajadra nadalje v bolj ska ritmiko skladbe Še en dan. Bad Brains na slovenski način, udarni stampedo dobro uravnoteženih kitar, basa in bobnov pa korektno nadaljuje agitiranje proti brezupnim razmeram vsakdana. Manipulacije, slabe vibracije in sivina so standard, prav pomisliti pa moram, ali gre tokrat za krik preteklosti ali spev sedanjosti, kar niti ni važno, saj je stanje statusa quo ekvivalenten obema sistemoma in časovnima koordinatama.
Kombinacija nevsiljivega, a ostrega punka, raggea, duba in skaja je valuta, s katero se vam Kuga prikupijo s sleherno skladbo. Po Sivih časih je čas za tlako Dvajset dni na teden, prav izjemno pa je, da dandanes tako rad vpijam nekaj tako užitno novovalovsko nastrojenega, ne morem pa mimo dejstva, da so iz tega tolmuna kreative ali iz presnetih kaset, presnetkov, izposojenčkov, demo tejpov svoj par jajc pognali tudi kasnejši in tako radijsko hvaljeni Big Foot Mama. Lahko se motim, a dihotomna odslikava svinčene sivine proletarsko-samoupravnega diktata socializma ter »uresničene sanje« s kapitalističnim redom libertarnega ropanja še zadnjih gramov zdravega razuma ter dostojanstva lahko postavi ob bok tako stare in nove generacije, ki sleherni vrstici albuma Nalezljivo tako zlahka pritegne ter prikimajo. Zapohani Bogovi zvenijo bolj urejeno kot so zveneli pred leti, verjamem, namesto hrupno razglašenih kitar ter hripavega zvena glasilk pa v spletu duba in skaja fura špuro jekleno dalje v smeri ostre Katastrofe (kako greendayevsko-clashovsko sladko zveni ta ponarodeli komad o vojaščini, razdraženih podganah, zunanjih sovražnikih, na Boga in rešitve pa kar pozabite).
https://www.youtube.com/watch?v=EIQRBvZMSyc
Nekje sem prebral, da so ljubljansko-primorsko-štajerska Kuga primerljivi limoninemu sladoledu z nafto, sam pa dodajam, da je tokrat kerozinski preliv lepo razbeljen, vžgan in da lepo osvetljuje kotičke našega srečnega krasnega novega sveta, v katerem je Kralj živali pravzaprav trop s kravatami ozaljšanih opic in prascev na pozicijah. Človek mora bit neprebojen, premazan z zaščitnim premazom, da se ga smrdljivi dotik sistema ne prime, prav o slednjem pa izpove svojo salvo verzov, ki ne šparajo z žolčem in neposrednostjo, skladba Teflonski človek. Čas je za malce zelenja, opojnih substanc, pohanja, po sanjavo upočasnejeni baladi pa se v maniri udarnega dona iz Mentonijeve bande, velikega Žana, zgodi malce udarnega nabijanja na klin vse Proletdiktatorje, ki smo dandanes polni časa in oblasti, smo pa prekleto slabi diktatorji, priznajte. Po bitkah smo lahko vsi Generali, pa tako brezupno melanholično prinašamo morda malce več vonja po svobodi. Z žico prinašajo svobodo mogočni imperatorji naših dni, le da so rjavo-zelene odtenke smrdečih škornjev ter uniform JLA zamenjali sedaj dandanes bolj profitabilni podtoni proevropske uzurpacije NATO-pakta ter poklicne vojske. Da je oblast dejansko slast, doda svoje tudi skladba Slastna oblast, celoten paket pa lepo sklene nostalgična skladba Osemdeseta, vinjeta in kolaž danes obujene mladostne energičnosti in udara strasti.
Kuga niso revolucionarji s povsem lastno recepturo uspeha in glasbenosti, so pa falanga mož, ki se je zbrala skupaj zavoljo plemenitega cilja skupnega ustvarjanja. Danes osiveli in postarani znajo ustvarjanje celo bolj ceniti, časovna distanca pa je prinesla celoti še malce več patine, krasnega leska in trdnosti, konkretnosti, koherentosti, muzikalične sle po nadaljevanju nekoč prekinjene niti, po obujenih stikih pa je sedaj popolnoma vseeno, ali se bo zgodba vnaprej nadaljevala ter razpihala svoj sladki revolt v ušesa mladeži in nekdanjih sedaj rahlo ostarelih sopotnikov ter sopotnic z odrov tudi v bodoče. Da, Kuga je nalezljiva, Nalezljivo pa je tudi krasen dokument časa rosne mladosti, časa garažne in zakloniščne revolucije, ki je prinašala iz podtalja rešitve problemom, o nepravičnosti naglas govorila, o sistemu kontemplirala, dandanes pa se mladina tolaži s tem, da česar ne veš, ne boli, česar ne vidiš, ne obstaja, česar ne izrečeš, ne morejo uporabiti proti tebi. Živimo v krasnem novem svetu, mar ne, nevednost pa je odrešilna? Prav zavoljo tega me infektivna nota Kuge pritegne, subverzivni ton popoidnega glasbenega hibrida pa na ustnice sili vse bolj izoblikovani besedni niz parole: »Dovolj imamo sranja!« Pa čeprav za tistih nekaj minut, ko se utrujeni sesedemo v zofo, prižgemo CD-predvajalnik in v varno zavetje svojega nekonformnega koščka univerzuma spustimo malce sladkega hrupa tistega rahlo pozabljenega duha iz stekleničke, ki je pred časom vedel, kaj je to dobra glasba z besedili, ki imajo vsebino in jajca!
Zasedba
Vili Domijan – kitara
Žan Jenko – bas
Aljoša Kosor – kitara, vokal
Matjaž Pegam – bobni, vokal
Bojan Podgoršek – vokal
Borut Sočan – bas
Glasbeni gostje:
Damir Krušec – kitara (3, 9, 10, 12)
Matjaž Predanič – klaviature (1, 5, 8)
Produkcija
Kuga
Seznam skladb
1. S sekiro me po glavi useki
2. Še en dan
3. Sivi časi
4. Dvajset dni na teden
5. Bogovi
6. Katastrofa
7. Kralj živali
8. Teflonski človek
9. Proletdiktator
10. Generali
11. Slastna oblast
12. Osemdeseta
