kraj: Dunaj / Wiener Stadthalle, Halle F / Avstrija
datum: 23.06.2018
Najpomembnejša skupina v zgodovini progresivnega rocka, King Crimson, ki letos 30. novembra praznuje petdeseto obletnico obstoja, je v osemčlanski postavi sredi ‘Uncertain Times’ turneje obiskala dunajsko dvorano Weiner Stadthalle. Nedavno ponovno obujeni angleški progrockovski prvaki pod večnim vodstvom ekscentričnega kitarskega genija Roberta Frippa, ki po vrnitvi bobnarja Billa Rieflina, delujejo kot oktet, saj je Rieflinova zamenjava Jeremy Stacey ostal v bandu kot tretji bobnar poleg Pata Mastelotta in Gavina Harrisona, doživljajo novi razcvet so se na Dunaju oglasili za dva zaporedna koncertna datuma. Rieflin, ki je sicer multiinštrumentalist, je na vsesplošno presenečenje medtem ‘presedlal’ na klaviature, kjer mu družbo občasno delata tudi Stacey na dodatnem sintetizatorju ter Fripp na melotronu.
Ob prihodu v dvorano nas je ob pogledu na oder ponovno pričakal že znan prizor iz prejšnjih King Crimson koncertnih nastopov: v levem in desnem kotu koncertnega odra sta se nahajali opozorilni tabli s sporočili kaj je prepovedano početi med koncertom. Temu je sledila Frippova prošnja v njegovi značilni oxfordski angleščini, da je najstrožje prepovedano vsakršno fotografiranje in snemanje koncerta vse do konca nastopa njegove skupine, ko baskitarski velemojster Tony Levin izvleče fotoaparat in začne fotografirati publiko. Takšnih ekscentričnih potez smo od večnega King Crimson poglavarja že dodobra vajeni, a se je kasneje izkazalo, da je njegov dolgoletni sarkastičnni odnos do publike, ki je prišla v lepem številu, čeprav koncert za razliko od denimo italijanskih koncertnih prizorišč ni bil popolnoma razporodan, pridobil še nekaj novih dimenzij.
‘Škrlatni kralji’ so koncert odprli s trojnim bobnarskim napadom sanjske naveze Mastelotto/Harrison/Stacey, katerega so nedavno preimenovali iz »The Hell Hounds of Krim« v »Drumsons of Wonder«. Občudovalci lika in dela vseh treh bobnarskih imenitnežev so imeli ponovo kaj videti in njihove vragolije so še dolgo po zaključku koncerta burile domišljijo večine obiskovalcev tega koncerta. Po koncu trojne bobnarske kanonade je nastopil prehod v »In the Wake of Poseidon« (1970) jazzrockovski rušilec »Pictures of a City«, kjer sta še posebno navdušila saksofonski čarodej Mel Collins, poleg Frippa edini predstavnik ‘stare garde’, ki je na začetku sedemdesetih ustvarjala zgodovino progresivnega rocka, ter pevsko-kitarski odličnik Jakko Jakszyk, ki je za trenutno verzijo King Crimson tako rekoč idealen pevec, saj po barvi glasu spominja na obe pokojni pevski legendi, se pravi na Grega Lakea in Johna Wettona.
Močno reanžirana kaotična mineštra »Neurotica«, prilagojena Jakszykovemu pevskemu pristopu, z albuma »Beat« (1982) je bilo prvo presenečenje tega večera. Za izvedbo svojih del iz osemdesetih je Frippova posadka uporabila nekaj reanžerskih potez in improvizacijskih trikov, saj se Jakkov vokal precej razlikuje od njegovega predhodnika Adriana Belewa. Naslednje presenečenje je bila izvedba baladnega zimzelena »Moonchild« z legendarnega prvenca »In the Court of the Crimson King« (1969). Po pričakovanju so odigrali samo lep, baladni del z naslovom »The Dream«, medtem ko so dolgo improvizacijsko sekcijo nadomestili s krajšo ritmično improvizacijo med Levinom in Staceyem. Levin je med posameznimi izvedbami mojstrsko prehajal med uporabo bas kitare, Chapman sticka in električnega kontrabasa, medtem ko je imel troglavi bobnarski kolos večkrat vznemirljive solo točke, kot sta bila denimo oba dela »Radical Action«.
»The Court of the Crimson King«, poleg »21st Century Schizoid Man«, ena izmed dveh ključnih King Crimson klasik, je bila, nekoliko presenetljivo, izvedena že v zgodnjem delu nastopa in je vsebovala številne barvite, dodatne Collinsove vložke na flavti. Po vrnitvi s časovnim strojem v konec šestdesetih oziroma začetek sedemdesetih se je oktet spet preselil nazaj v sedanjost in navdušil z izvedbami dveh novih del, »Suitable Grounds for the Blues« ter »Meltdown«, ki zaenkrat obstajata samo v koncertnih oblikah, saj so možnosti za stvaritev novega King Crimson studijskega albuma trenutno precej pičle. V zaključku prvega dela svojega koncertnega nastopa so ‘škrlatni kralji’ razbelili ‘jeklo’ z mogočnima verzijama apokaliptičnih inštrumentalov »Level Five«, ki je bil nedavno na setlisti preimenovan v »Larks’ Tongues in Aspic – Part V«, ter »Larks’ Tongues in Aspic – Part IV«, medtem ko je najlepše presenečenje predstavljala izjemno čustvena izvedba eterične klasike »Islands« z istoimenskega albuma. Slednjo so še obogatili in razširili z dodatnimi aranžmaji ter tako ustvarili celo boljšo verzijo od studijske iz leta 1971 pri čemer je nekaj gotovo pomagalo to, da je Jakszyk boljši vokalist od pokojnega Boza Burrella.
Po bučnij ovacijah publike je napočil petnajstminutni odmor, katerega je zaznamovalo nenehno tiktakanje ter udarjanje urinega nihala, kar e je končalo z besnim, večkratnim zvonjenjem alarma s katerim je publika dobila opozorilo, da se bo treba vsak čas vrniti na sedeže ali pa jim bo preostanek koncerta splaval po vodi. Frippov sarkazem ter nepredvidljivost res ne poznata meja. King Crimson so drugi del nastopa odprli z novim trojnim bobnarskim napadom z naslovom »Devil Dogs of Tessellation Row« oziroma »Drumsons of Joy«, kot se glasi nov naslov te trojne bobnarske kataklizme, katero je zaznamovala predvsem neverjetna uigranost, usklajenost in preciznost med vsemi tremi bobnarskimi mojstri tako, da je med njimi nemogoče izbrati ‘zmagovalca’. Vsak izmed treh bobnarjev je namreč s svojo specifično tehniko prispeval svoj delež k zmagoslavni kombinaciji.
Po bobnarskih umetninah je sledila vrnitev časovni stroj, nazaj na začetek sedemdesetih, ter bravurozna izvedba »Lizard« (1970) klasike »Cirkus«. S slednjo še ni bilo konec obujanja najboljših trenutkov pogostokrat prezrtega albuma »Lizard«, ki dandanes spada med največje mojstrovine progresivnega rocka, saj so King Crimson tokrat, v nasprotju s prejšnjo turnejo, ko so izvajali samo sekcijo »Dawn Song«, izvedli več kot polovico epske suite »Lizard«, ki je tokrat vsebovala tudi sekciji »The Peacock’s Tale« ter »The Battle of Glass Tears«. Veliko dela je imel to pot predvsem Stacey na klaviaturah na katerih je simuliral orkester, medtem ko sta mu predvsem z melotronskimi aranžmaji pomagala Rieflin in občasno tudi Fripp. Uvodne sekcije »Prince Rupert Awakes« se, razumljivo, še vedno otepajo, saj jo je leta 1970 odpel nekdanji Yes pevec Jon Anderson, ki ima popolnoma drugačno barvo glasu kot Jakszyk. Morda pa bo kdaj v prihodnosti za kakšen izjemen koncertni dogodek lahko nastopil kot poseben gost.
Sledilo je še eno veliko presenečenje prek sijajne izvedbe nepozabne »In the Wake of Poseidon« balade »Cadence and Cascade«, katero je Jakko odpel z izjemnim žarom, medtem ko so bili simfonični aranžmaji še dodatno oplemeniteni s Collinsovimi umetninami na flavti. Potem je nastopil časovni skok v osemdeseta z izvedbo dveh medsebojno povezanih del, »Discipline« in »Indiscipline«, z albuma »Discipline« (1981), kjer nas je še posebno navdušil Levin s svojo eklektično uporabo Chapman sticka. V zaključnem delu nastopa se je oktet vrnil nazaj v leto 1969 ter odigral postapokaliptični ep »Epitaph«, ki na aktualni turneji ni več reden, samoumevni del nabora King Crimson izvedb. Wettonova era je v tem večeru prišla na vrsto šele čisto na koncu nastopa, ko smo lahko slišali fenomenalne verzije klasik »Easy Money« z močnim antikapitalističnim nabojem ter razbeljenega inštrumentala »Larks’ Tongues in Aspic – Part Two«.
V dodatku so škrlatni kralji’ odigrali »Red« (1974) fenomenalno verzijo mojstrovine »Starless« s katero je bilo konec prvega dne njihovega gostovanja na Dunaju. Fripp, ki nas je ponovno navdušil s svojimi izjemnimi kitarskimi mojstrovinami, značilnimi, obskurnimi zvoki ter z neverjetno kombinacijo hitrosti in skorajda matematične discipliniranosti, očitno v tem večeru ni bil najboljše razpoložen, saj nas je, kljub temu, da je bila napisana na setlisti, prikrajšal za izvedbo nepogrešljive klasike »21st Century Schizoid Man«, kar je nekako tako kot, da Yes ne bi odigrali »Roundabout« ali, da bi Jethro Tull izpustili »Locomotive Breath«. Prav tako nismo slišali »Lament«, »One More Red Nightmare« ter »Fallen Angel«, ki se med ‘Uncertain Times’ turnejo občasno znajdejo na setlisti, vendar se zaradi tega nismo preveč obremenjevali, saj smo bili v vseh ozirih priča koncertni fantastiki za kakršno lahko poskrbijo samo King Crimson. Odsotnost »21st Century Schizoid Man« je bil edini minus v sicer vsesplošni koncertni perfekciji, katero je zaznamovala osupljiva kombinacija izjemne tehnične podkovanosti, peklenske uigranosti, ritmične discipliniranosti, specifične, vrhunske ambientalne magije ter odličnega ozvočenja.
Sleherni King Crimson koncert je posebna zgodba zase in tako je bilo tudi med sanjskim dunajskim nastopom kultnega okteta, ki je vnovič nazorno demonstriral zakaj gre za najpomebnejšo, če že ne največjo skupino, v povesti progresivnega rocka. Vsem osmim članom grejo posebne čestitke za izjemno koncertno magijo in izvrstno izvedbo nekaterih ključnih del iz King Crimson studijske zakladnice s katerimi so se dotaknili skoraj vseh njihovih studijskih albumov. Trenutna verzija King Crimson je med koncertnimi nastopi tako imenitna, da je ne pokvarijo niti Frippove občasne ekscentrične muhe kot je denimo pogosto gledanje glasbenemu tovarišu pod prste med ubiranjem kitarskih strun. Po koncu nastopa je, kot vedno, fotografiral ekstatično publiko, a je publika v tistem trenutku lahko fotografirala tudi njega in tako odnesla s seboj vsaj en fotografski spomin.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
setlista:
Prvi del:
1. The Hell Hounds of Krim (tna set listi z novim naslovom “Drumsons of Wonder”)
2. Pictures of a City
3. Neurotica
4. Moonchild
5. The Court of the Crimson King
6. Suitable Grounds for the Blues
7. Radical Action III
8. Meltdown
9. Radical Action II
10. Level Five (na set listi z novim naslovom “Larks’ Tongues in Aspic (part V.)”)
11. Islands
12. Larks’ Tongues in Aspic (Part IV)
Drugi del:
13. Devil Dogs of Tessellation Row (na setlisti z novom naslovom “Drumsons of Joy”)
14. Cirkus
15. Lizard
(b) Bolero – The Peacock’s Tale
(c) The Battle of Glass Tears
(i) Dawn Song
(ii) Last Skirmish
16. Cadence and Cascade
17. Discipline
18. Indiscipline
19. Epitaph
20. Easy Money
21. Larks’ Tongues in Aspic (Part II.)
—dodatek
22. Starless
