Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Francesco Artusato Project, The
Založba: Sumerian Records
Izid: year
Trajanje: 53:46
Ocena: 4.5/5
Francesco Artusato je italijanski multinistrumentalist, komponist in producent. Izhaja iz glsbene družine. Pri 14. letih je pričel igrati saksofon, čez pet let je presedlal na igranje kitare. Leta 2006 se je nastanil v Los Angelesu, potem ko je diplomiral na famoznem Berkeley Music kolidžu in se začel z glasbo tudi profesionalno ukvarjati. Mož, ki sicer služi kruh kot glasbeni učitelj, je v Bostonu leta 2008 opozoril na svojo glasbeno superiornost potem, ko je bil izbran, da zaigra na odru skupaj z orkestrom, ki ga je dirigiral Tibor Pusztai, 70. minutno izvedbo zahtevne kompozicije imenovane “Electric Symphony”, cenjenega sodobnega skladatelja Vuka Kulenoviča (rojenega Sarajevčana). Takarat je delil oder z njim tudi bobnarski vešč in “akrobat” Kenwood Dennard (Miles Davis, Sting, Chick Corea).
Mož, ki ga poznate iz zasedb All Shall Parish in Devil You Know, je torej do zob oborožen z vrhunsko tehniko obvladovanja kitarske veščine. Tako je zagnal tudi povsem svoj projekt pomenljivo poimenovan, kot The Francesco Artusato Project, čigra plod je bil studijski prvenec izdan v letu 2011 z naslovom »Chaos and the Primordial«. Na njem je glasbenik predstavil glasbena čarodejstva svoje virtuozne iztesanosti, ki presegajo okvirje glasbenih vizij skupin Devil You Know in All Shall Parish in staplja glasbene žanre.
»Our Dying Sun« poglablja in razširja domet izpovedi glasbenega vizionarstva, ki ga je podal predhodnik izdan leta 2011! Znova je Francesco postregel s silno kompleksnim glasbenim izdelkom, ki ga razganja od večplastne glasbene strukturiranosti, nepredvidljivega (beri: kar progresivnega) razvoja dogodkov, eklektične kolizije momentov improvizacije s čvrsto strukturirano glasbeno frazo! Ne pozabimo, da se gibljemo v poligonu instrumentalne glasbe, kjer prevzema kitara tudi vlogo funkcije vokala. Za novi album je povabil Francsesco k sodelovanju ubijalsko ritem navezo in sicer bobnarskega odličnjaka Dannyja Halderja (solo), sicer jazzovsko urjenega mojstra svoje veščine, ter cenjenega kanadskega basista Raya Riendeaua (Halford, James LaBrie, Star Monarchy, solo).
Na novem albumu je Francesco uspel razviti izjemno mračno, docela apokaliptično atmosfero, tako v samem razvoju skladb (melos), kot sami produkciji. To sploh ne preseneča, saj je atmosfera zelo sorodna tisti, ki jo gojijo All Shall Parish in bi lahko marsikateri deli skladb bili brez težav uporabljeni za material, ki bi ga posneli tudi All Shall Parish. Plasti nasnetih kitarskih linij so zgoščene, nižje intonirane, pridih apokalipse pa razširja in poglablja tudi rušilno brneč zvok Riendeau-ove bas kitare, ki točkovno kontrastno markira občutja mračnih razgledov apokalipse. Ritmi so mnogokrat sinkopi, progresivno lomljeni, predvsem pa si Danny steše ogromno improvizacijskega prostora zlasti na mestih, kjer ubira Francesco mračno zazrte kitarske fraze rušilno masivnega zvočnega zidu, ki jih bobnar z gosto razsejanim multiplim udrihanjem dobesedno hitrostno preluknja po dogem in počez, kar rezultira v enkratni eklektični fuziji metala in jazzovskih figur.
Na novem albumu odstira Francesco še več prostora jazzzovsko rockovski fuziji, kar pomeni, da album ni za slehernega konzumenta, pač pa zahteva več poglabljanja in rotacij da seže pod kožo. To diktira pač njegova eksperimentalna narava. Francesco je fascinanten kitarist. Poseduje izjemno prefinjen občutek za uravnovešano doziranje skladb z melodičnimi formami, kot tudi atonalnimi pasažami, ob tem pa ohranja v kompozicijah kompaktnost. Seveda so deli, kjer skladba skoraj »razpade« v depresivni, odtujeno ploveči, ali celo shizofreni drži, vendar pa jo prizemlji že v naslednjem hipu melodično izdelan motiv, ki tako naniza povsem novo občutje in dinamično obrne razpoloženjsko stanje na nov nivo! Produkcija je strupeno živa, moderna, atmosferično znatno bliže prvinam deathcorea, kot klasikom progresivnega metala in gradniki zvoka »dihajo« v zvočni sliki s »polnimi pljuči«. V idejnem smislu je novi album tudi bolj plastovit in razgiban glede na sicer odlični in v vsem visoko kakovostni predhodnik. Daje pa novi album občutek, da se je Francesco, glede na prvenec tega projekta, tokrat izdatneje osredotočal na formatiranje kompozicij, saj ni na tem novem albumu nikjer občutka, da bi potreba po razkazovanju ultrasoničnosti virtuoznih vrlin nadvladovala formo vodilnih motivov.
To je album, ki ga morate obvezno preveriti prav vsi ljubitelji elementov nepričakovanega, a sladkega šok artizma v glasbenem univerzumu. Od vseh tistih, ki se vžigate na množico kitarskih desperadov planeta in na katerih raste (in pada) glasbeni značaj skupin, zlasti v prvi vrsti All Shall Parish, Devil You Know, pa tudi Freak Kitchen, Sylosys, Animal As Leaders, ali celo Intervals. Prej smo omenjali smiselno sorodnost projekta z All Shall Parish. To je fakt. Vendar pa je odsotnost vokalov in nasploh vokalnih pristopov, ki ga pojmujemo kot »grčanje« garant, da lahko v albumu »Our Dying Sun« uživa prav vsak ljubitelj progresivnega metala ali recimo raje kar art metala. Tudi tisti torej, ki deathcoreovskega »grčanja« ne prenaša preveč dobro, ali sploh ne prenaša in je zato načeloma zavoljo tega prikrajšan za sicer vrhunsko izdelano virtuozno premiso glasbenega vizionarstva zasedbe All Shall Parish ter njenih sodobnih glasbenih sorodnic.
Zasedba
Francesco Artusato – kitare, programiranje
Ray Riendeau – bas kitara
Danny Handler – bobni
Produkcija
Francesco Artusato
Seznam skladb
01. 210
02. Gates of Reason
03. Our Dying Sun
04. Divergence
05. Infinite Waves
06. Burning Leaves
07. Sleepless Night
08. Miura
09. Blood From a Stone
10. Omega
11. Spirito
