Izvajalec: Moskva
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 44:09
Ocena: 4/5
Reka je vselej slovela kot mesto na Hrvaškem, kjer se dela najboljši rock. V vseh ozirih. Najbolj adventiven, izzivalen, z nič kompromisa, kadar tehtamo oziranje po aktualnih trendih, kot jih diktira korporativna brezobzirnost. Preprosto. Skozi vsa ta leta, od buma Reškega novega vala konec sedemdesetih dalje, izhaja skozi desetletja iz prostora Kvarnerskega zaliva mnogo skupin, ki imajo strogo definiran glasbeni značaj unikatne glasbene karizme.
Moskva je zasedba, ki živi komaj dve leti, pa je spravila od sebe že studijski prvenec! Le tega je sredi leta napovedal odlični single »U tvojim rukama« podkrepljen z videospotom, kredibilnost pa si je mlada skupina utrdila z drugim predstavitvenim singleom in videospotom in sicer za skladbo »Paragraf«. »U tvojim rukama« je tako močna skladba, da velja tudi potem, ko se odvrti cel album »Poligraf« od začetka do konca, za enega vrhuncev albuma.
Moskva so kontinuum reškega novega vala za nove čase. Če ne prej vsa v to vodi spoznanje, ko ugotovite, da je ob skupini v studiu izkušena producentska roka Mateja Zeca, ki je odživel s skupino Let 3 nepozabno ero Reškega novega vala. Že ob uvodnih taktih »Ne boli me«, je zvočna vez s skupino tipa Morso hipoma prisotna, pa čeprav sta si v izraznem smislu skupini Moskva in Morso na miljo oddaljeni. Le vibracija, razpoloženje, sam melos,… neka, v grobem smislu povedano, obča nrav veže očitno Reške skupine, kot nevidna tenka nit med seboj, da nosijo vibracijo, ki jim je skupna in po kateri so skoraj hipoma prepoznane. Tradicija Reške šole je močna in tega ne skriva niti album »Poligraf«.
Moskva ne izumljajo Einsteina s svojo glasbeno pridigo, so pa posebna značajska mešanica Kot legitimni nasledniki reškega nova vala, jemljejo iz izrazoslovja Kvarnerske tradicije percepcije punk glasbe, le to dozirajo s pop melodičnostjo, ki jo vnaša zlasti sladko zapeljivo petje vokalistke Tamare Dorčić (ex-Putokazi). Ogrodje jasnega kontrastiranja gradnikov zvoka nadgrajuje visoko inteligentna, melodična, voluminozna in topla linija bas noge, glavni element vnosa art karizme, ki temelji na prepletu noise vzgibov in psihadelije, pa je namerno disonantno tuleča kitara, ki pa ob občutku razglašenosti (slednja je namerno plasirana – saj tvori skupina na tak način glavnino specifik sebi lastne atmosfere na albumu), prinaša glavnino kontrastov na album. Nasploh, ko jo postaviš na drugo stran tehtnice z melodičnostjo vodilnega vokala Tamare. Izreden, a kompatibilen kontrast, ki je iztočnica art elementa močne gravure, ki okarakterizira glasbo skupine Moskva. Eden tako intenzificiranih kontrastov obeh elementov ponudi skladba Uhoda.
Več kitar je nasnetih ena na drugo. Le te tvorijo voluminozen zvok spremljave. To pomeni, da ena linija drži kompatibilne akorde vokalu, naslednja linija nasneta preko, pa vzbuja hreščeče disonatne tone, ki razgaljajo trivialnost fraz osnovne spremljave. Tako izpostavljen disonantni hrušč preplavi večkrat dele v skladbah, zlasti instrumentalne in to je tisti faktor, ki odločilno vpliva na izpostavljanje razpoloženjskega stanja v skladbah. Banalno, a na moč učinkovito. Kitare vnašajo element psihadeličnosti in element noise-a. “Lopov”, z vodilno, skorajda doom frazo navitega riffa, zveni v izhodnem instrumentalnem delu, obogatenim z disonantnimi linijami, že prav napsihirano diverzantsko.
Lahko rečemo, da Moskva danes zapolnjujejo izpraznjen prostor na Reški sceni, ki se je sprostil potem, ko so Morso (ti se sicer bojda vračajo z novim albumom) po svojem studijskem prvencu »Izlog« (2008), ustvarjalno popolnoma obstali. Čeprav v artističnem smislu jasno definirane različnosti, ju obenem prav ta močan unikat art definicije,energetsko povezuje.
Moskva so izkušen kvartet, ki zna aranžirati skladbe, v kumulus visoko nalezljive melodičnosti, rockovskega hrušča, izzivalnosti zvočnega eksperimenta in zabelo samosvoje art karizme, kar jim odpira vrata, da dosežejo na sceni status ene najbolj cenjenih art pop rock skupin
Ritmi so podedovani naravnost od bogate zakladnice Reškega novega vala! Dovtipi kar dežujejo od ritmičnih rešitev, ki so jih uporabljali Ogledala, Mrtvi kanal, pa Grad,.. in zgodba se z Moskva nadaljuje.
Detajliranje samih točk je doživelo optimizacijo tudi po zaslugi sodelovanja posebnih gostov na albumu, kot je prekaljeni lisjak in klaviaturist Vedran Križan (Fiumens, Manofoni), nadalje Vlado Simchich-Vava , ki je prispeval lap steel kitaro (skladba Lopov) in Matej Zec na rustikalnih vzgibih rabe melotronu (Lomim valove, Poligraf). Prav izhodna Otok opozori na ustvarjalno moč ekipe v studiu, saj minimalizem predvidljivega punk pop aranžiranja s tipično art karizmo skupine, nadgradi nadaljevanje v podaljšani instrumentalni izhod albuma, kar prinaša nanj pravo pravcato desetminutno minutno mini epsko suito, s fineso progresivnega art svobodnjaštva. Prav slednje izkustvo nakazuje, da so Moskva večplastno oblikovani glasbeniki, ki si ne želijo postavljati ustvarjalnih okvirjev, pač pa želijo v svojem artizmu kljubovati neobremenjeno in idejno izhajati striktno le iz tega kar jim narekuje umetniško srce. »Poligraf« je izredno lep izdelek, ustvarjalne pronicljivosti in izdelane art karizme, za katero upamo, da jo bo skupina negovala in poglabljala tudi v prihodnje.
Zasedba
Tamara Dorčić – vokal
Vladimir Tomić – kitara, efekti
Goran Grgurev “Grga” – bas kitara
Ivan Ujević – bobni
GOSTUJOČI GLASENIKI:
Vedran Križan – klaviature
Matej Zec – melotron (skladbi št. 2 in 4.), programiranje, tolkala
Vlado Simcich “Vava” – kitara, lap steel na skladbi št. 8, produkcija na skladbi št. 9, programiranje na skladbi št. 9
Produkcija
Matej Zec
Seznam skladb
1. Ne boli me
2. Poligraf
3. Bumerang
4. Lomim valove
5. Uhoda
6. Spavam sama
7. U tvojim rukama
8. Lopov
9. Otok
