Izvajalec: Sheehan, Billy
Založba: Magna Carta
Izid: year
Ocena: 4/5
Vedno sem bil mnenja, da je poteza glasbene založbe Magna Carta iz serije ”Prime Cuts” kompilacij odlična pot za hitro predstavitev glasbenikov, ki jih omenjena založba poseduje v svojem okrilju. Čeprav se je za podobno potezo predhodno odločilo že nekaj ostalih glasbenih založb, sem še vedno mnenja, da Magni Carti v tej smeri najbolje uspeva. Vse njihove kompilacije svojim umetnikom omogočajo, da zažarijo v vsem svojem žaru, obenem pa poslušalcu dajo kar najboljšo retrospektivo v presek glasbenikovega ustvarjanja.
Tokrat se nam Magna Carta predstavlja z izvenserijskim basistom svetovnega formata Billy Sheehan-om. Album obsega 9 skladb, tako, da je bil izbor samih skladb opusa Mr. Sheehan kar težko delo. Pet skladb zajema solo ustvarjanje umetnika, preostale štiri pa so plod skupnega ustvarjanja v “monster progression fusion” bendu Niacin in Rush “tribute” albumu “Working Man” z odličnim Terry Bozziom na bobnih… Za moja ušesa je tovrstni izbor vrhunec kompilacij “Prime Cuts”, obenem pa odlična priložnost za bližje srečanje za tiste, ki vam Billyevo dosedanje delo še ni kaj dosti znano. Čeprav ste ga vsi verjetno v katerikoli izmed postav že slišali, verjetno samo niste vedeli za koga gre. Jah, je že tako, da so najbolj cenjeni glasbeniki največkrat najbolj podcenjeni.
Če se orientriamo na sam album, gre v tem primeru v glavnem za album razsežnosti “kdo je kdo?”, poleg Billya tako na njem prepoznamo še; Jordan Rudess-a, Steve Morse-a, Mike Portnoy-a in Steve Howe-a. Presenetljivo pa tokrat brez komercialno pocukranih David Lee Roth-a in solo Mr. Big-a. Z eno besedo bi album lahko opredelili kot gladbenikov gurmanski fan album. Album štarta z Niacin skladbo “Elbow Grease”, ki nam prikaže Billyevo poznavanje jazzovske plati, obenem pa nas vodi v naslednjo še eno Niacin “Sugar Blues” skladbo. Za vse, ki še niste slišali za Niacin naj povem da gre za omembe vreden projekt mešanice bluesa in jazza z primesmi klasičnega rocka. Sledi izstopajoča Rush klasika “The Trees” s prepoznavnim Mike Portnoyom na bobnih. Skladba se originalno nahaja na Rush “tribute” “Working man” albumu in predstavlja Billy-ev poklon še eni izmed prog-rock legend. Skratka odlična izvedba odlične skladbe. Za moj okus najboljšo skladbo na albumu predstavlja “Crack The Meter”, originalno z Jordan Rudess solo projekta “Feeding The Wheel”, z gostujočim super kitaristom Steve Morse-om in bobnarskim maniakom Terry Bozzio-m. V omenjeni skladbi dodobra zažari tesna in bombastična ritem sekcija Sheehan-Bozzio, ki jo bomo upam deležni še na kakšnem skupnem projektu in pa Steve Morse, ki ga prepoznamo že po uvodnih nekaj odigranih tonih. Ob tem se lahko vprašamo ali v “rock” svetu obstaja še kakšen kitarist, ki je zmožen zaigrati “kromatično” lestvico s takšnim občutkom in prefinjenostjo ter na drugi strani, matematično odmerjeno natančnostjo, kot ravno gospod Morse?
Če vas drugi podobni projekti ne prepričajo zadosti in ob tem ne spravijo v akcijo, vas “Prime Cuts” gospoda Sheehan-a zagotovo bo. Če pa poleg omenjenega igrate še kakšen inštrument, vas bo poslušanje tovrstne kompilacije zagotovo “zrajcalo”, v tolikšni meri da boste poprijeli po inštrumentu in se vsaj delno potešili v glasbenem smislu.
Od Niacin do Rush “tribute”, kjer se zaključi redni studijski del, pa vse do bootlega, ki zajema izsek iz leta 1994 v živo na “hand-held” mikrofon odigranega bass sola gospoda Sheehana iz njegovega, po mojem najbolj divje-rockerskega obdobja ustvarjanja, nam za konec prikaže pravo vrednost tega glasbenika, ki med drugim presega in ruši začrtane meje klasične bas kitare, tako kot bi na drugi strani lahko rekli za njegovega kompanjona iz kitarskega rock sveta Steve Vai-ja.
Skratka album z eno besedo: za!
Seznam skladb
1) Elbow Grease
2) Sugar Blues
3) Sub Continent
4) The Trees
5) Clean Up Crew/Do A Little Dirty Work
6) Crack The Meter
7) Time Enough (More Than Enough Mix)
8) Super Grande
9) Bass Solo (Buffalo 1994)
