Raven: Metal City

0 76

Založba: SPV/Steamhammer
Datum izida: 18. 9. 2020
Produkcija: Raven
Dolžina albuma: 38.55 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10


Ljubitelji časov ko je bil metal mlad in nedolžen otrok vse tršega in tršega rocka sedemdesetih, so nepozabni časi gorečih src in velikega entuziazma. Kipečega občutka, ko je bilo vse mogoče, realizacija vsakršnih sanj. Čas poln silovito kreativne energiji, ki je med drugim narekovala hitri razvoj tega fascinantnega žanra v mnoge nič manj fascinantne podžanrske sfere. Raven so ena tistih skupin, ki je bila v pravem času na pravem mestu. Bila je del te erupcije. Brata Mark in John Gallagher sta skupino ustanovila sicer že leta 1974! Raven so se aktivno vključili v gibanje imenovano N.W.O.B.H.M.. In? Videli vse. Raven za razliko od mnogih generacijskih sodobnikov, ki so izšli iz N.W.O.B.H.M. časov, nikdar niso uradno razpadli in/ali se kasneje reaktivirali. Nikoli. Le tisti čas, ko je kitarist Mark Gallagher doživel grdo nesrečo, in se je med koncertom nanj porušil zid ter mu poškodoval obe nogi leta 2001, je botroval temu, da je morala skupina za štiri leta na prisilno mirovanje. Raven albumi osemdesetih so klasike. Zlasti prva dva »Wiped Out« (1982) in »Rock Until You Drop!« (1981), sta korenito vplivali na podobo zgodnje Metallice, pa tudi Anthrax in še koga, ki malo zatem krenil v smer thrash metala.

V današnji Raven postavi skrbita za nezadržen sij in žar plamteče bakle glasbenega utelešenja, neiztrohnjeni metalski srci obeh bratov Gallagher, kar zadošča. Kar se vzdrževanja vse kredibilnosti tiče. Leta 2017 se jima je pridružil novi bobnar Mike Heller. Bend je že lep čas nastanjen v ZDA, čeprav sta Gallagherja Britanca iz angleškega Newcastla (naziv albuma »Metal City« se nanaša prav na Newcastle).

Novi album sledi v marsičem predhodniku »ExtermiNation« (2015). Je novo popadljivo metalsko čtivo, kjer so stara šola, novodobni studijski izkoristek prednosti, ki jih nudi tehnološki napredek ter ponotranjeni vzvodi stremenja po doseganju ekstremno agresivne rušilnosti, našli fascinirajoči skupni imenovalec obče spravljivega medsebojnega dialoga.

Zato je tudi »Metal City« v vsem poseben album. Ker je pač čistokrvni Raven album. Heller je tehnično izjemno dobro podkovan in izpopolnjen bobnar in je glede na predhodnika Joea Hasselvanderja, gotovo novodobna pridobitev za skupino, ta pa je posledično intenzivirala in kontrastirala drama teater, izvedbeno potentnost in samo aranžiranje . bobnarski prehodi se šibijo od prehodne eksplozivnosti, Heller pa je zlasti vseprisoten na albumu pri držanju bolščave ritmične kulture in kinetike skladb, ki se vse po vrsti kotalijo na zagrizeno torpedirajočem maršu dvojno bas boben stopalke.  

Kar počnejo Raven v novih časih ni nič drugega kot do skrajne potence in v vseh detajlih zrelostno optimizirana formula, ki so jo postregli v začetku svoje kariere in ki izhaja iz odraščanja ob poslušanju drvečega in vplivnega rock’n’rolla sedemdesetih (na albumu se temu približa najbolj izrazito Top of the Mountain). Pri čemer je ta postal stilsko aktualiziran in zrelostno izbrušen. Za novi čas je namreč več kot prepričljivo  skrižan z implantacijo agresije, ki je vpeta v brezkompromisno fraziranje in ritmični drvež. Poveljuje pa vsemu odličen vokal Johna Gallagherja, ki razvija na zrela leta še vedno prekleto veliko moči in tolče, kot za šalo tudi po najvišjih vokalnih cilindrih, z nezmanjšano močjo ter silovito intenziteto. Nekateri kriki so naravnost fascinantni. Koliko je bilo pri tem »igračkanja« v studiu, ne bomo izvedeli, a če John Gallagher dejansko razvija še danes tak vokal tudi na odru, je mož kositrnega grla, ki se mu je še v sedemdesetih v grlu zaskočil neuničljivi jekleni cirkular.

Komadi so pretežno kratki ‘utripači’, ki ne pustijo dihati niti sekunde poslušalcu. Zgrabijo takoj. Z visoko oktansko voltažo lomijo vratna vretenca ter ne pristajajo na kompromise, da bi Raven v takšni ihti za seboj puščali preživele. Takšne so otvoritvena The Power, pa zlasti Human Race, Cybertron in Break, ki nagovarjajo ekstremno uničujoče. Spet je skupina presenetila z več himnične bombastike v točkah, kot so naslovna skladba albuma, pa Battlescarred in v sklepni mini suiti, ki meri preko šestih minut, to je When Worlds Collide, pri kateri ste vnaprej uganili, da je vzrok tega dejstvo, da je odigrana v kanček počasnejšem ritmu. To pomeni, da je album silno dinamičen zavoljo razgibane idejne slikovitosti, čeprav je jasno, da je formula oziroma receptura že vrsto let za skupino zakon, katerega postulatov se pridno drži. Prednost novega albuma pred predhodnikom »ExermiNation« je tudi v tem, da je aranžersko razbremenjen, da je na njem manj skladb in da so le te odločno skrajšane. Kajti pri Raven je vedno vžigal komponistični aksiom »manj je več«. In tega so znova polnokrvno osmislili na albumu »Metal City«, ki je za standarde te dolgožive in očitno neuničljive skupine, več kot izvrsten dosežek. Razganja ga od iskrenosti, hkrati pa daje suvereni občutek izjemne zrelosti treh akterjev postave.

In nenazadnje. Zabavna in lucidna stripovska naslovnica, po vzoru  »Vsi smo premaknjeni, a si želimo superherojstva«, se k novem glasbenem čtivu skupine, bolje ne more prilegati.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
01. The Power (3:55)
02. Top of the Mountain (3:36)
03. Human Race (3:59)
04. Metal City (3:27)
05. Battlescarred (4:45)
06. Cybertron (3:24)
07. Motorheadin’ (2:42)
08. Not So Easy (3:09)
09. Break (3:39)
10. When Worlds Collide (6:15)

Zasedba:
John Gallagher – vokal, bas kitara
Mark Gallagher – kitara
Mike Heller – bobni


Raven – Top Of The Mountain (uradni besedilni video)
Raven – Metal City (uradni video)
Raven – “Metal City” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki