Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Lionheart
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 50:59
Ocena: 4.5/5
Nepreklicne N.W.O.B.H.M. legende Lionheart, skupina, ki je sredi osemdeseih izdala en album potem pa neslavno razpadla, podobno kot lepo šteivilo njihovih vrstnikov, se je po 30. letih v lanskem letu znova združila in napovedala nov album. Dejansko smo ga tudi dobili. Konec avgusta je izšel pri založbi AOR Heaven Records album »Second Nature«.
Zgodba o Lionheart se je začela leta 1980, ko so skupino ustanovili kitarist Dennis Stratton (Iron Maiden, Praying Mantis), pevec Jess Cox (Tygers of Pan Tang), kitarist Steve Mann (Liar), basist Rocky Newton (Wildfire) in bobnar Frank Noon (Def Leppard). V eri delovanja osemdesetih, ki je bila za skupino sicer kar pestra, so jedro Lionheart od vselej zastopali Stratton, Newton in Mann, medtem ko je skupina skozi leta zamenjala kar nekaj pevcev in bobnarjev. Na poziciji vokalistov so se tako izmenjali Rueben Archer, John Farlham in Bob Hawthorn, pri čemer sta občasno krpala vlogo pevcev tudi Stratton in Newton. Vlogo bobnarjev so v skupini skozi leta vršili: Les Binks (Judas Priest), Nicko McBrain (Trust, Iron Maiden, Pat Travers Band) in Clive Edwards (Wild Horses). Po daljši eri mirovanja, se je skupina leta 2016, na pobudo promotorja festivala Rockingham Davea Herrona, združila. Temu je sledil nastop na letošnjem Sweden Rock festivalu, bend pa je v tem obdobju pripravil tudi material za novi studijski album. “Second Nature”, kot se imenuje, je nastal med novembrom 2016 in majem 2017, za njegovo produkcijo je poskrbel Steve Mann v njegovem studiu, ki je lociran v nemškem Hannovru. Lionheart so v letošnjem poletju že izvedli uspešno (krajšo) japonsko turnejo v družbi s Praying Mantis. Za november in decemberimajo že napovedane nastope po Veliki Britaniji. Za družabnike na tej turneji so izbrali še eno legendarno britansko rock zasedbo, Airrace.
In kako zveni »Second Nature«? Glede na gornji biografsko obarvani sestavek ter glasbeni dosje citiranih skupin, je najlaže skleniti, da gre pravzaprav za posrečeno mešanico vsega. Največ slogovne podobnosti goji novi album z likom Praying Mantis, nadalje z Uriah Heep albumoma »Head First« in »Abominog«,vsekakor je všteta tudi krajša Prayig Mantis era, ko so se ti imenovali Stratus in je vokale doniral za edini Stratus album prav Bernie Shaw, ki od leta 1986 dalje nepretrgoma prepeva za Uriah Heep. Kar se slogovnih podobnisti tiče je treba obvezno dodati še imeni zasedb Sweet in Grand Prix, izmed primerjav Lioneart s sodobniki pa poudariti, da je napovedana turnejska naveza z rojaki Airrace povsem na mestu. Komur so všeč Airraice, bo takoj posvojil tudi Lionheart. Hecno je to, da so Lionheart v začetni eri igrali starokopitni heavy metal, od tod jih kritiki tudi uvrščajo k valu NWOBHM, potem pa podobno, kot Praying Mantis, na prvencu precej spremenili slog in se spečali s takrat radiu prijaznim AOR zvokom, pri čemer so jim stari fani obrnili hrbet. Novi album potegne v refrenskih napevih občasno celo na west coast AOR tipskost Journey, zadnja dva solo albuma Roba Morattija, glede muzikaličnosti pa bo domačen tudi večini ljubiteljev klasičnih Def Leppard, pa čeprav, kot že omenjeno okarakterizira najbolje »Second Nature« sledeči opis. Kombinacija Praying Mantis, Uriah Heep ere s prve polovice osemdsetih, Airrace ter občutna doza navdihovanja nad Sweet. Način komponiranja refrenskih napevov, ki so pompozno okrancljani z večdelnimi vokalnimi harmonijami, pove o tem vse. Prav tako produkcija ter v aranžiranju integracija starega »eighties« zvoka klaviatur.
Vsekakor pa udarnosti albumu ne manjka. Kitarske fraze so elementarne, kitare dovolj našpičene, da lahko govorimo o zaželeni ostrini, čeprav melos vseskozi koketira s popom osemdesetih (karakteristike AOR zvoka pač). Temu je najbližja prav otvoritev albuma, kasneje je klasičnega heavy metal elementa v preostanku albuma več. Omeniti je treba še to, da je novi pevec Lee Small pravzaprav »neprepoznaven«. Glede na vokani pristop, ki ga je gojil pri Surveillance in zadnjem albumu kultnih britanskih AOR rockerjev Shy, v katerem se čuti navdahnjenost nad Glennom Hughesom, pa tudi Steve Overlandom (FM, Shadowman, Overland), pristopa Small to pot s popolnoma čistimi, »ravnimi« linijami, brez slehernih »soul« akrobacij. Obenem pa razvija izrazito vokalno dominanco in avtoritativnost. Je izjemno kompatibilen tako po barvi in »novo najdenem« pristopu. Izvrstna vokalna eksekucija izvrstnega pevca torej.
Izpiljenost in prekaljenost potrjujejo Lionheart na novem albumu tudi ob dejstvu, kako odlično so prearanžirali Chris De Burghovo Don’t Pay the Ferrymen in pa skladbo Every Boy in Town kultne NWOBHM zasedbe Taurus. Kdor ne pozna izvirnikov, bi v hipu mislil, da sta avtorska komada zasedbe Lionheart. In kako dobro šele »sedeta« v album »Second Nature«.
Lionheart so torej s »Second Nature« dostavili zelo lep, dovršen, kakovostno koherenten in kompakten album, ki hodi po tanki razmejitveni črti med prvinami klasičnega metala in izrazito melodičnorockovsko komponento hard rocka in AOR glasbe. Za nostalgike osemdesetin in ljubitelje omenjenih skupin te recenzije, album, ki ga morate obvezno preveriti. Čuti se da so ideje stare in so skrbno zorele skozi leta, zato so točke vse po vrsti zelo dobro aranžirane in do potankosti izpiljene. Od prve do zadnje sekunde. Upajmo, da skupina ohrani to navdahnjenost in jo kmalu prelije na sledeč studijski album.
Lionheart – Don’t Pay the Ferrymen (uradni video):
Zasedba
Lee Small – vokal
Dennis Stratton – kitara, spremljevalni vokal
Steve Mann – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Rocky Newton – bas kitara spremljevalni vokal
Clive Edwards – bobni
Produkcija
Steve Mann
Seznam skladb
1. Prelude
2. Give Me the Light
3. Don’t Pay the Ferrymen
4. Angels With Dirty Faces
5. 30. Years
6. On Our Way
7. Second Nature
8. Prisoner
9. Every Boy in Town
10. Time is Watching
11. Heartbeat Radio
12. Lionheart
13. Reprise
