Izvajalec: Bugg, Jake
Založba: Island Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Običajno zmesi “starega in novega” ne delujejo ravno usklajeno pri izvajalcih nove generacije. Pretežno iz več razlogov. Besedila, to je poezija, se mnogokrat (v stilskem smislu) ne prilega glasbeni podlagi danega časovnega okvirja, v katerem ustvarja izvajalec. Ta element, ki želi delovati novo, sveže, izzivalno, pa navadno izgublja bitko za doseganjem avtorske samoniklosti in zato pade izdelek na nivo povprečnost mnogih podobnih poizkusov, ki obvisijo v oznaki derivata kloniranja izvirnega avtorskega dela. Kakorkoli, pa se občasno pojavi tudi izvajalec nove generacije, ki je primer uspešnega združevanja poezije in glasbenega sloga. Takšna uspela sredinska hoja, pa mu odpira vrata kredibilnega cementiranja svoje avtorske prepoznavnosti na sicer neizprosnem glasbenem trgu. Slednji praktično dnevno zdesetka na nivo sivega povprečja plejade podobnih poizkusov različnih izvajalcev mlajše generacije. Zavoljo neuspešnega doseganja standarda avtorske neizvirnosti.
Buggov drugi studijski izdelek pa je primer uspešnega združevanja dveh principov. Gre za prijetno in nepretenciozno spojitev kvazi-Dylanskega tekstopistva v sodobnem kontekstu ter času primerni zvočni kvaliteti. Napredek v kvaliteti od prve do druge plošče gre pripisati producentu Ricku Rubinu (Red Hot Chilli Peppers, Run D.M.C., Lana Del Rey, in mnogi drugi). Album teče prijetno in koherentno, nekajkrat pa se zatakne na izdelku le zavoljo skladb, ki so podane v srednje hitrem tempu in baladah.
Kvazi-Dylansko tekstopistvo in močan rockabilly občutek otvorita ploščo v uvodni There’s a Beast and We All Feed It. Stilsko vleče na zgodnja rock n’ roll obdobja; vratoglavo, surovo, brezkompromisno. Bugg blesti v hitrih in direktnih točkah aranžiranja. Kingpin, Slumville Sunrise in post-punkovska What Doesn’t Kill You so tako močnejše in čistejše skladbe na plošči na katerih mladi britanec pljuva besedila z istim zanosom kot pri izvajanju počne njegova spremljevalna ekipa.
Žal Buggova direktnost, tako kot tudi izvedba materiala s strani spremljevalne ekipe, upada pri počasnejših skladbah. Kitchen Table poizkuša že od samega začetka ustvarjati nekakšno otožno noto ki nikakor ne uspe dominirati, zaživeti in prepričati (prevzeti) poslušalca. All the Wrong Reasons je podoben primer, saj prav tako prekinja že uspešno postavljeno konceptualno rdečo nit plošče. Besedila baladnih del trpijo v veliki meri zaradi adolescentne narave Buggovih pogledov, ki glasbi in želeni izvedbi niso dorasla. Me & You ter A Song About Love sta drugačni zgodbi. Njuna najstniška podnota se lepo poda aranžerskim strukturam in se uspešno prebija skozi mehkejšo zvočno podlago. Me & You je kot nalašč za polnočno vožnjo po napol osvetljeni magistrali.
Shangri La je, kot plod spodobnega sodelovanja med mladim Buggom in producentom Rubinom, dobrodošel ustvarjalni presežek na sicer novodobno (avtorsko) osiromašeni glasbeni sceni. Kljub padcem in vzponom skozi album, ostaja Jake Bugg suveren, surov in predvsem iskren. »Shangri La« pušča pozitivna občutja in upajmo le to, da se njegov studijski naslednik ne bo uklonil pritiskom komercializacije, ki bi zavoljo želja po doseganju boljše prodaje albuma, vodila v izgubo umetniške avtonomije Jakea Bugga. Ta je zaenkrat uspešno zadržana in pridobiva s »Shangri La« na svoji vsebinski jedrnatosti.
Zasedba
Jake Bugg – vokal, kitara, klavir, akustična kitara, slide kitara
Jason Lader – bas kitara
Matt Sweeney – kitara
Pete Thomas – bobni
Produkcija
Rick Rubin
Seznam skladb
1. There’s A Beast And We All Feed It
2. Slumville Sunrise
3. What Doesn’t Kill You
4. Me And You
5. Messed Up Kids
6. A Song About Love
7. All Your Reasons
8. Kingpin
9. Kitchen Table
10. Pine Trees
11. Simple Pleasures
12. Storm Passes Away
