Izvajalec: O'Rourke, Declan
Založba: V2
Izid: year
Ocena: 4/5
Declan O’Rourke je mlad glasbenik iz Irske. Naslov njegove prve plošče pa nosi ime majhnega Avstralskega mesta, kjer je z družino preživel nekaj časa v svoji zgodnejši mladosti. Nosil naj bi spomin na ta kraj in predvsem na duhovnika, ki mu je podaril prvo kitaro in na nek način postal odgovorni ‘krivec’, da se je iz mladega fanta razvil mlad glasbenik.
Od takrat je minilo že kar nekaj časa in marsikaj se je spremenilo in zato tudi naslov plošče “Since Kyabram”. Da je od Kyabrama zares minilo že nekaj časa, govori podatek, da je Declan danes že zelo cenjen in slaven glasbenik, predvsem na Britanskem otočju in v Avstraliji. Menda je bil ta album eden najbolj pričakovanih prvencev vseh časov v Veliki Britaniji in je že takoj ob promociji naletel na razprodano dvorano v Dublinu in to kar tri večere zapored, poleg tega pa so ga predvajali v živo še na internacionalnem radiu. Hitro se je zasidral v sam vrh irske glasbene lestvice in je še danes na njej in to kljub temu, da je album originalno izšel že konec oktobra 2004! Sprva le pri manjši glasbeni založbi N4, preostali svet pa ga je imel možnost v večji meri slišati šele letos, ko je album izdala in malo preuredila mogočnejša založniška hiša V2 in mu s tem odprla še več vrat k uspehu.
Več kot očitno so torej zvezde na njegovi strani, poleg pohval glasbenih kritikov in uspešne prodaje so nad njim navdušeni tudi glasbeni kolegi, saj je imel v svoji kratki karieri priložnost nastopati že s pevko Bic Runga, stal je na istem odru kot Bob Dylan, zdaj pa ga je pod okrilje vzel še Paul Weller in ga počastil s priložnostjo, da ogreje publiko na nekaterih njegovih nastopih.
Zdaj pa h glasbi. V veliki meri bi lahko postavili Declana O’Rourkeja med tipične novodobne kantavtorje, ki svoj navdih črpajo iz bogate zapuščine kantavtorstva 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja, vendar je kakršnakoli primerjava s komerkoli drugim nepotrebna. Glasbenik deluje zrelo in premišljeno, na počasni a hkrati zelo optimistični akustični glasbi, ki temelji predvsem na kitari, podprta pa je s klavirsko spremljavo in preprostimi a bogatimi orkestralnimi aranžmaji, ki izredno nežno barvajo zasanjano ozadje in pred oči radi prikličejo pozabljene jesenske obmorske pokrajine.
K še večji intenzivnosti albuma pa pritegnejo lahkotni bobni in tolkala, ki včasih mejijo že skorajda na ‘late-night’ jazz in ti pričarajo še dodatno melanholičnost in dramatičnost njegovemu glasu, ki se v večini giblje v baritonu, ponekod pa zapluje tudi v falsetto lego.
V album nas vpelje tih zvok dežja, vendar takoj, ko zaigrajo inštrumenti, postane očitno, da to ni zvok dežja, ki ti pokvari vzdušje že samo zaradi dejstva, da je spet vse razmočeno, pač pa je to dež, ki je nujno potreben, da spere stran vse pretekle tegobe in težave, je zaželen, dobrodošel, če ne že prav odrešilen. In ne da se mu uteči, kot nakazuje naslov pesmi “No Place To Hide”.
Kljub temu, s kakšnim vzrokom so bile te pesmi napisane, po besedilih sodeč se pogostokrat ukvarjajo z zapletenimi medsebojnimi odnosi, nad njimi ni nobenega oblaka tesnobe ali neprijetnosti, tudi glas, kateremu pripadajo, zveni odločno in pomirjeno s kakršnokoli situacijo so mu le te prinesle.
Celoten album se potem tako počasi prepleta in nadgrajuje in vseskozi dokaj uspešno ohranja silovitost in nežnost obenem, ki si jo je zastavil v prvih treh pesmih.
Edini odkloni, ki nekoliko pretrgajo to vzdušje, se v bistvu pojavijo prav v tistih pesmih, ki se tudi že v osnovi najbolj ločijo od preostalih (Your World, No Brakes in 1-Way Minds). So nekoliko bolj poskočne in bolj lahkotne, mejijo že na ‘power-balade’, ter v sami esenci verjetno mišljene predvsem še za širši trg poslušalstva, vseeno pa so vse prej kot nujno potrebne.
Na mestu bi bila morda primerna primerjava z enim največjih novih upov nekoliko ‘zahtevnejše’ glasbe izpred nekaj let, z Johnom Mayerjem, ki je tudi slovel kot izreden pisec in izvajalec pesmi, vendar so ga prav podobne ‘power-balade’, sicer izstrelile v sam vrh medijske pozornosti, obenem pa so ga naredile privlačnega predvsem (še, le) za najstnike oz. najstnice.
Vse izstopajoče, prej omenjene pesmi, se nahajajo na sredini albuma, tako, da se proti koncu melanholično vzdušje ponovno stabilizira in pesem, ki album sklene kot uspešno celoto “Marrying The Sea – Til Death Do Us Part”, je kljub, verjetno tragičnemu koncu junaka, ki za roko zaprosi morje in ga to tudi usliši, zapeto v A Cappela slogu in to povsem neomahljivo in neposredno. Edini ‘inštrument’, ki ga spremlja, je tiho valovanje v ozadju in ko petje nenadoma utone v tišino se pojavi igriva melodija, izvajana z izključno akustičnimi inštrumenti, ki se pozibava na valovih še par minut in potem nekje med njimi izgine še ta, ostane le še vedno tišje valovanje in prijeten občutek, ki se je nabiral vseskozi album.
V celoti gledano gre vseeno za precejšen dosežek, ki bo zagotovo našel svojo pot še v marsikatero uho in prav je tako.
Zasedba
Declan O’Rourke – vokal, kitara
Steve Wickham – aranžmaji, violina
Produkcija
Declan O’Rourke
Seznam skladb
01. No Place To Hide
02. Birds Of A Feather
03. Galileo (Someone Like You)
04. Your World
05. No Brakes
06. We Didn’t Mean To Go To Sea
07. 1-Way Minds
08. Love Is The Way
09. Sarah (Last Night In A Dream)
10. Everything Is Different
11. Marrying The Sea – Til Death Do Us Part
Trajanje albuma: 46.15
