Skin Deep

72. letni Buddy Guy je ime, ki ga ljubiteljem bluesa ni potrebno posebej predstavljati. Starosta blues glasbe je eden bogov tega žanra, ter eden redkih še aktivnih glasbenikov, ki je imel čast sodelovati z blues velikanoma Muddy Watersom in Willie Dixonom. Buddy je kot vino. Za Skin Deep je zbral simpatično druščino prijateljev, katerih večini je skozi desetletja v vlogi mentorja prav sam veselo “predaval” o osnovah bluesa. Tako je moč tule najti Erica Claptona, fenomenalnega steel kitarista Roberta Randolpha, ter mojstra slide kitare Dereka Trucksa.

Že na samem začetku albuma je jasno, da z Buddyem ni šale. Guy nam usluge ponudi nemudoma z Best Damn Fool, s katero v sebi lastnem slogu nad poslušalca spusti ognjeni vihar emocij. Prepoznavni prijemi, ki jih kitarist plemeniti z vročekrvnim kitarskim obmetavanjem in zanj tipično zamazano liriko, v hipu nakaže moč surove narave tradicionalne šole bluesa. Nadaljevanje ni nič manj spektakularno! To Many Tears nadaljuje v maniri predhodnice, vendar tokrat spremljana z razdraženim glasom Susan Tedeschi. Ta v tandemu z Guyem tvori izjemno nalezljivo kombinacijo, polno razburljivih dialogov, ki zna zlesti pod kožo predvsem tistim bolj plašnim konzumentom albuma. V kategoriji prilagodljivejših motivov kmalu naletimo še na Show Me The Money, nekakšno posvetilo čikaškemu bluesu poslušljivejše narave.

Buddy Guy je človek izjemnega karakterja in humorja, zato si gospoda lahko dovoli marikaj. Z Who’s Gonna Fill Those Shoes se naprimer loteva s cinizmom prepojenega prereza moderne blues scene, kateri roko na srce manjka prav karakterjev njegovega tipa. Ne verjamete? Potem si privoščite spust v Lyin’ Like A Dog. Skladba življensko moč črpa iz Guyevih korenin, ki nas preko tradicionalnega bluesa, peljejo globoko v terirorije Alberta Kinga. Nevarno popotovanje se konča še v kanjček bolj ruralni maniri, ko se z Out In The Woods znajdemo do kolen zakopani v močvirnati zemlji spodnjega Mississippija. Eden vrhuncev albuma pa je gotovo temačna Every Time I Sing The Blues, ki odzveni v režiji strupenega merjenja moči dveh legend kitarskega bluesa. Guy tukaj fantastično komunicira z Ericom Claptonom, tako v kitarskem kot tudi v vokalnem smislu. Surova demonstracija moči v zaključku eruptira še v epkemu trku improvizacij, s čimer se zaokroži še eno neponovljivo druženje dveh ikon blues glasbe.

Buddy Guy si je trnavo pot do zvezdništva vselej koval z ostro in izrazito naelektreno intonacijo, zato lahko kitaristovo spogledovanje z nalezljivo melodiko marsikaterega lahkomiselneža hitro ujame na napačni nogi. Skin Deep na prvi pogled kaže Buddyevo nežnejšo plat, vsekakor pa gre tule predvsem za lepo uravnotežen prikaz glasbene zrelosti, ki s smelim umirjanjem žoge napram ostanku albuma ustvarja most med dvema karakterno popolnoma različnima svetovoma. Guy ni tujec skovankam z zapeljivo vpreženimi melosi, pravzaprav s Skin Deep stopa ob bok velikanu tovrstnega žanra Robertu Crayu.

Skin Deep se gotovo ne bo prodala v enormnih nakladah. Roko na srce, vsako najsibo še tako simbolično kreiranje podobe glasbenih lestvic bi v vseh pogledih preseglo realna pričakovanja. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da se Guy takim malenkostim ne bo pustil motiti. Upravičeno! S Skin Deep mu je uspelo ustvariti senzacionalen album, ki s pikantno mineštro novega s tradicionalnim, meče kost modernim blues trubadurjem. Obvezno čtivo za pravoverne blues navdušence!