Izvajalec: Miusow Quartet
Založba: Jazz & Blues Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Zasedba Miusow Quartet je relativno nova, vendar pa ne gre za zelence brez izkušenj. Večina jih ima že veliko izkušenj kot studijski glasbeniki, kjer so sodelovali z bolj popularnimi izvajalci. A glasbeniki takšnega kova potrebujejo še nekaj več kot igranje pri popularnih zasedbah, potrebujejo skupino, kjer lahko uresničijo svoj potencial in vse svoje skladateljske in glasbene sposobnosti. To so z zasedbo Miusow Quartet storili Andrej Čopar, Marko Brdnik, Tibor Mihelič in Blaž Grm. Gre za novodobno superskupino, ki pa ne hrepeni le po hitrem in tehničnem igranju, temveč predvsem po pravih občutkih, melodijah, kompleksnih strukturah, ki v kombinaciji s prvorazredno tehniko ustvarijo res vrhunski album.
Že samo, če pogledaš na njihovo myspace stran, opaziš kako veliko različnih vplivov imajo – od Milesa Davisa, do Davida Bowieja, Fantomas, itd. Tako raznovrstno okusi se opazijo tudi v njihovih kompozicijah, ki so prežete s svežino in z neštetimi vplivi. Kajpak je največji vpliv inspiracija in ne glasba drugih izvajalcev. Melodije prihajajo iz njih samih in čeprav se morda kdaj zdi, da se v njih sliši kakšen drug izvajalec, je velika možnost, da gre le za naključje.
Album se takoj začne silovito. “Skandiranje Skandinavcev” je prava jazz-rock skladba, pri kateri je tudi dosti etno vplivov. Pri harmoniki se takoj opazijo tango vplivi Astorja Piazzolle. Igra se z občutkom in natančnostjo, na harmoniki in pihalih pa je izvedenih nekaj izjemnih solaž. Naslednja skladba se začne bolj umirjeno z melodijo na flavti, harmoniki, rahlih tolkalih in basu, ki spominja na kitaro. Čez nekaj časa ritem postane vse hitrejši, a nikoli tako silovit kot na uvodni skladbi. Tudi “Alma mater” se začne bolj počasi, a silovitost le narašča. Tukaj se opazi balkanska melodika, ki mi je v kombinaciji z jazzom vedno bila neizmerno všeč (kot na primer pri Leb i Sol ali Smak). “Cynical” je zasnovana na funky ritmu na bas kitari, ki pa ga še posebej obogati tango zvok harmonike. Je tudi edina pesem, ki vsebuje vokal. Struktura te pesmi je bolj preprosta in tudi solaže niso tako ostre. Zdi se mi, da je bil pravi čas za rahlo sprostitev po napornih (v dobrem smislu) prvih treh skladbah. Sledi bolj umirjena kompozicija, ki temelji na blues melodiji. Nikakor pa se možje ne zadovoljijo le z bluesom. Vanj vnesejo tudi primesi jazza, tanga (na začetku) in še česa. “Šuti bolan” se glede na naslov presenetljivo začne s klasično melodijo, a kaj hitro pokaže upravičenost naslova, ko preklopi na mešanico dinamičnega jazza in balkanske melodike. Prava paša za ušesa. Na sredini nastopi bolj umirjen del, kateremu sledi končni napad. Harmonika in pihala se spet izmenjata v čudovitih solo trenutkih. Čeprav skladba morda ni najdaljša, pa je zato ena najbolj raznolikih na plošči. Veliko je sprememb ritma in hitrih izmenjav melodij. Predzadnja kompozicija je edina daljša na plošči. Uvod je tih, kmalu pa se glasba razživi. Zadeva je morda na splošno nekoliko bolj temačna kot prejšnja dela, vsekakor pa ni moreča. Tudi strukturno in ritmično je zelo razvejana. Tokrat še večjo izpostavljenost dobi harmonika, ki ima kar lep del samostojen nastop. Po končanem solu pa gre vse skupaj na čisto novo raven. Skladba se razživi, izjmeni trenutki samo še sledijo eden drugemu. Kasneje se opazi tudi nekaj vplivov vzhodnjaške glasbe, kar pa, če sodimo po naslovu, niti ni tako čudno. Ob koncu se eden od uvodnih delov ponovi, vendar pa so aranžmaji drugačni. Za konec pa še imeniten glasbeni vrvež. Že sam naslov pove, da bo šlo za hitro pesem in tempo je res divji. Kljub temu pa se nikoli ne opazi enoličnosti, ki je lahko pri tako hitrih kompozicijah dostikrat prisotna. Pravi zaključek za neverjeten album.
Vsaka skladba je zgodba čisto zase in ravno v tem je čar te nove zasedbe. Ne samo, da ne ponavljajo drugih izvajalcev, temveč ne ponavljajo niti samih sebe. V vsaki kompoziciji se opazi čisto nek drug pristop, drugačne kombinacije in drugi žanrski vplivi. Tudi pri soliranju so zelo raznoliki. Izmenjuje se namreč več vrst pihal, harmonika, občasno pa tudi bas. Niti en solo ne zveni podoben drugemu, tako da ni bojazni, da bi se med improvizacijami dolgočasili. Tako ali tako pa improvizacij ni veliko, ker Miusow Quartet skoraj vse stavi na skladateljske sposobnosti Miheliča in Čoparja.
Mislim, da skupina igra tako izvirno glasbo, da bi bilo nesmiselno naštevati ob katerih trenutkih me kaj spominja na kaj drugega. Slišim veliko vplivov jazza, jazz-rocka in avantgarde, nekaj je tdi etna in svetovne glasbe, včasih pa me dvoboji in sodelovanja med harmoniko in pihali spominjajo na orgle in pihala pri Van Der Graaf Generator. Veliko podobnosti opazim tudi z japonsko zasedbo Salle Gaveau, ki je podobno kot Miusow Quartet v glasbo s pomočjo harmonike vnašala prvine tanga.
Pri tej zasedbi ne morem govoriti o slabostih, ker so v vseh pogledih tako močni. Ritem linija je fenomenalna. Basist Tibor Mihelič ima občutek prav za vse žanre – funk, jazz, blues, rock, etno in še bi lahko našteval, medtem ko je Blaž Grm izjemen jazz bobnar z nenavadno discipliniranim slogom (za jazz bobnarja). Mihelič na eni pesmi tudi poje. Treba je reči, da se mi zdi tudi v tem vidiku zelo dober in lahko prekaša mnogo “čistih” pevcev. Še en izkušen član je Andrej Čopar, ki na pihalih poskrbi za nekaj vrhuncov, še posebej, ko se s harmonikašem izmenjujeta v solažah in ko skupaj igrata iste melodije. Njuni dueti so nepozabni, podobno kot sodelovanje Davida Jacksona in Hugha Bantona pri Van Der Graff Generator. Zame je še prav poseben element na albumu harmonika Marka Brdnika, ki bo morda koga spomnila na delo Bradka Bibiča pri Begnagrad. Dostikrat me harmonika spomni na orgle Hugha Bantona pri Van Der Graaf Generator, spet mnogokrat pa igra Brdnik s pravim tango občutkom, kar da avantgardnemu jazzu, ki ga ponavadi igrajo ostali, prav nek poseben čar.
Ne vem kako naj Miusow Quartet še pohvalim. Morda s tem, da rečem, da je album Smejmo se skupaj trenutno moj najljubši slovenski album vseh časov. Prehiti celo takšne izvajalce kot so Begnagrad, Izvir, Quatebriga, September, Buldožer… Z lahkoto. Nekaj čarobnega je v njih, nekaj kar preprosto moraš slišati. Ko začnejo igrati, se sprosti neka vesoljska energija in ves kaos se spremeni v red, vse ima smisel. Čeravno je mogoče še prezgodaj trditi, da bo album tudi v prihodnje pri meni tako opevan, pa se mi zdi, da vsakič, ko ga poslušam, najdem kaj novega, kar me vedno znova navduši. Zdi se mi, da mi bo ta album ponudil še veliko lepega. Muze so jim očitno bile naklonjene.
Potrebno je izpostaviti tudi samo grafično oblikovanje zgoščenke. Na naslovnici albuma in na večini ostalih slik so obrazi izložbenih lutk, ki imajo vse na obrazih prilepljene iste bebabste nasmeške. S tem (vsaj mislim) zasedba upozarja, da ljudje vse bolj postajajo podobni drug drugemu. Ni več samostojnega razmišljanja, ker večina prebivalcev našega planeta kot ovce slepo sledi pravilom, trendom, religijam,… Ljudje so v neki meri postali lutke. Vsi se smejijo istim šalam, vsem so všeč iste stvari, vsi kupujejo v istih trgovinah, vsi poslušajo isto glasbo (vsi naj se bere kot večina).
Kar neverjetno je, da je to debutantski album zasedbe, saj je v vseh pogledih naravnost čudovit – odlično strukturiran, aranžiran in odigran. Možje niso novinci na glasbeni sceni, a vseeno so izredno hitro našli medsebojno kemijo, ki se ji ni moč upreti. Že sedaj vem, da bo Smejmo se skupaj imel v prihodnje status kultne plošče. V to sploh ne dvomim. Največji izziv pa zasedbo še čaka. Poslušal sem že mnogo skupin, ki jim je uspel en dober album in nič več. Skoraj težko si predstavljam, da bi lahko še enkrat ustvarili takšno mojstrovino, kar Smejmo se skupaj v mojih očeh je, a če bi jim uspel podobno kvaliteten album, bi jih jaz že imel za velike. Prav zanimivo bo videti kaj jih čaka v prihodnosti. Upam samo, da bodo ostali tako sproščeni in povezani kot so bili do zdaj in potem mislim, da se ni bati za izjemno glasbo tudi v prihodnje. Do takrat pa predlagam, da si privoščite gurmanske glasbene užitke s tem albumom, ki lahko človeku, če je ta pripravljen to storiti, seže prav v globino srca. Mojstrovina!
Zasedba
Andrej Čopar – sopran, tenor in bariton saksofon, flavta
Marko Brdnik – harmonika
Tibor Mihelič – bas kitara, udu, drumlja, glas
Blaž Grm – bobni
gost: Boštjan Gombač – spremljevalni vokal (4)
Produkcija
Aldo Ivančić in Miusow Quartet
Seznam skladb
1. Skandiranje Skandinavcev 5:51
2. Njene razprte platnice 6:09
3. Alma mater 7:32
4. Cynical 4:58
5. Blues zaprtih barov 7:06
6. Šuti bolan 5:53
7. Amn’ Ha 11:23
8. Vrvež v mestu 4:50
